111 naprav, za mnogimi od njih pa po dva, trije, družina ali skupina udeležencev, smo bili 21. 2. 2022 na Zoomu zbrani in odprti za besede duhovnika Petra Pučnika. Salezijanca, ki se po Don Boskovem zgledu odziva na aktualne stiske mladih in družin.

Kdaj mladi ostanejo del Cerkve?

Svet je drugačen kot takrat, ko je Don Bosko zbiral mlade izgubljene na ulicah, zapuščene, lačne, izkoriščane in uporne. Potrebe mladih pa so enake. Biti sprejet, občutiti, da si vreden ljubezni, da nekomu pripadaš, da si nekomu pomemben. Vse našteto se je zrcalilo v odgovorih patra Pučnika. V zvezi z mladimi in kritikami, ki so jih večkrat deležni, se me je najbolj dotaknila njegova misel, da mladi, ki so doživeli v povezavi z vero lepe izkušnje, v cerkvi tudi ostajajo. To bi lahko potrdila tudi iz svoje izkušnje vere, ko sem jo v mladostništvu odkrivala. Srečala sem osebe, v katerih se je zrcalil Jezusov obraz, kot je to besedno naslikal pater Pučnik, in to me je za vero navdušilo. Za vse, ki so se oddaljili, pa se moramo kot skupnost kristjanov zamisliti, kje smo zatajili, da smo mlade izgubili. Najbolj odbijajoče za mlade je oklepanje tradicije, ki ni pristna, je povedal pater Pučnik. Vsaka generacija se mora sama osebno odločiti za vero. Le iz takšne vere lahko raste in ima z Bogom resničen odnos. Kako lahko torej jaz pripomorem, da bodo mladi ostajali v cerkvi? Skupaj z ostalimi iz občestva lahko gradim in soustvarjam lepe izkušnje. Pristne. Slavilne. Močne. Takšne, ki bodo prebudile tisto pravo notranje veselje in občutek stika z Božjim. In to je protiutež instant nadomestkom, kot so socialna omrežja, ki vsiljujejo hipno in prazno srečo, ki se že naslednji trenutek spremeni v razočaranje.

O družinski mimobežnosti

»Mimobežnost v družini« je bila druga zame močna tema. Mimobežnost se začne, ko člani družine postanejo le sostanovalci in souporabniki prostorov ter opreme. Ko postane vse samoumevno in se nihče ne potrudi za prelom rutine, za presenečenje ali »o-srečenje« svojih bližnjih. Takšnega scenarija si nihče ne želi za svojo družino. Peter Pučnik nam je kot zakonski in družinski terapevt ponudil dve orožji zoper to. Prvo je hvaležnost za vse! Vse nam je namreč podarjeno (mož, žena, družina, talenti, vera …). Izreci iskren prosim, ko ne zmoreš sam, iskren hvala, ko ti je nekdo od tvojih prišel naproti, in iskren oprosti, ko ti je spodrsnilo v besedi, dejanju, ko si zamočil. Drugo orožje pa je spoštovanje ranljivosti in ranjenosti drugega. Kadar nam mož oz. žena v zaupanju odpre svoje najgloblje rane, se moramo upreti skušnjavi, da bi to ranljivost zlorabili in zakonca v trenutku preizkušnje prizadeli ravno v to rano, pa naj nas hudi duh še tako vabi, da bi to storili. Učiti se presegati ranjenost in skupaj rasti iz ranljivosti, to obrodi sadove in poglobi odnos zakoncev, je svetoval Peter Pučnik.

Povzeti njegove misli je najbrž še najlažje, udejanjiti jih precej težje. A komur je mar, da bi svojo družino ohranil (živo, veselo, ljubečo, hvaležno in povezano – ali pač srečno po svojih kriterijih), naj ne neha poskušati biti še boljši v hvaležnosti in spoštovanju.

srečanje na zoomu z … si lahko ogledate tukaj

Ešli Pušnik