Terapevtska podpora družinam, zakoncem in posameznikom, ki jo nudijo v Družinskem centru mir v Mariboru, je od 1. 12. 2024 dostopna tudi v Slovenj Gradcu. Odprtje dislocirane enote na Koroškem – delovala bo v župnišču v Starem trgu – je sad želje, da bi se krajevno približali osebam, ki potrebujejo pomoč v osebnih stiskah in morajo kdaj v ta namen porabiti tudi do dve uri vožnje tedensko.

Za kaj sploh gre pri družinski terapiji ali, kot je nekaterim bliže, psihoterapiji? Psihoterapijo rada primerjam s fizioterapijo. Podobno kot potrebuje poškodovan sklep pomoč fizioterapevta, potrebujejo naše osebne duševne rane in odnosi psihoterapevta. Mogoče je razlika samo v tem, da se k fizioterapevtu odpravimo brez pomislekov, k psihoterapevtu pa gremo bolj zadržano ali celo čutimo sram. V zadnjih letih se stigma glede iskanja tovrstne pomoči zelo manjša, česar sem res vesela, saj to pomeni, da nekdo pride prej oz. takrat, ko se še da precej pomagati. Kadar odlašamo predolgo, se stiske poglabljajo. Zakonci se kar naenkrat znajdejo v ločitvenem postopku, lažje tesnobe prerastejo v težje, zasvojenosti postanejo neobvladljive, zlorab kar ne upamo poimenovati s pravim imenom, ampak si zatiskamo oči in se delamo, da ni nič ali da ni tako hudo.

Ko sem se kot dvajsetletno dekle odločila za samostansko življenje, mi ni niti na misel padlo, da bom počela kaj drugega kot učila verouk in vodila duhovne vaje za otroke. Nekaj časa je bilo tako, potem se je pot malo spremenila. Danes, po 30 letih, se dnevno srečujem z zakonci, posamezniki in družinami, ki prihajajo na terapije. V tej svoji osebni poti vidim, da je ves čas na delu Gospod Jezus Kristus. O njem se sicer v terapijah ne pogovarjamo pogosto, pa vendar je tudi tukaj prostor Zanj. Pomembno mi je tudi napisati, da terapija nikakor ni in ne more nadomestiti spovedi ali duhovnega spremljanja. Je le eno od orodij, ki nam pomaga, da bi živeli bolj polno in odrešeno življenje. Zame je On prvi Terapevt, ki še pred mano ve, kaj potrebujejo osebe, ki prihajajo na pogovore, in ki me posluša, ko mu v molitvi vse izročam. V nekaj zadnjih mesecih sem se več »družila« s sv. Elizabeto Ogrsko, katere kip stoji pred mano v naši samostanski cerkvi. Njej sem se priporočala, njej smo se priporočali vsi, ki smo delali, da bi se, če je takšna Božja volja, uresničila širitev Družinskega centra mir na Koroško.

Nekaj mesecev pred obhajanjem 20-letnice delovanja Družinskega centra mir je začelo poganjati seme, ki je počasi in na različne načine padalo v zemljo naše odprtosti za potrebe ljudi. Eden od razlogov je, da smo terapevtke tu in tam kar občudovale, kako se nekdo na začetku Pohorja – če je Maribor na koncu – potrudi in se tedensko vozi k nam v Maribor. Še en razlog je, da smo se počutile bolj kot ne nemočne, ko smo želele ob lanskih poplavah priti naproti, da bi lahko prisluhnile prizadetim v stiski, ampak je to za nas pomenilo, da bi morale odpovedovati redne terapije.

Začetek dogovarjanja je zelo lepo in hitro stekel. Povsod smo bili lepo sprejeti. Ker pa ne gre brez preizkušenj, se je za nekaj časa vse zaustavilo. Če primerjam iskanje dobrega terapevta z urejanjem prostora in vsega drugega organizacijskega dela, je prvo neprimerno zahtevneje. A se tudi to počasi ureja, da lahko počasi in z vsem zaupanjem nadaljujemo to pot. V Slovenj Gradcu želimo imeti podobno kot v Mariboru terapevte, ki so dobri v strokovnem, človeškem in duhovnem pomenu besede. Prihajali bodo od drugod, ker je pomembno, da terapevt ni domačin. Tudi prostor, ki nam ga nudi Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec, bo omogočal diskretnost. Ena od najpomembnejših stvari pri terapiji je, da terapevtu in ustanovi zaupamo in se počutimo varne. Prva, ki bo začela z delom v Slovenj Gradcu, bo Urška Mikolič.

V Mariboru imamo ob plačljivih terapijah tudi dva socialnovarstvena programa, v katerih najdejo pomoč osebe, ki so v finančni stiski. Želeli bi si, da bi jih lahko ponudili tudi na Koroškem, a zaenkrat tega še ne zmoremo. Zagonska sredstva bomo zbirali z donacijami. Sredstva, ki bodo ostala po pokritju stroškov, ki nastajajo zaradi odprtja nove dislocirane enote, bomo namenili osebam, ki terapij ne morejo plačati. Donacijo nam lahko namenite kar preko spletne strani.

Sodelovanje z drugimi ustanovami je ena od pomembnih usmeritev v Družinskem centru. V Mariboru je to sodelovanju dobro razvito in smo kot ustanova deležni zaupanja. V tem duhu želimo delovati tudi v Slovenj Gradcu.

Naše skromne začetke vam priporočam v molitev. Skupaj kličimo Božji blagoslov, da bi bila naša nova enota vsem, ki se bodo obrnili na nas, v blagoslov.

Več o poslanstvu in dejavnosti Družinskega centra mir lahko preberete na spletni strani www.dc-mir.si. Za terapije lahko pokličete na 069 688 821.

s. Polonca Majcenovič, šolska sestra, terapevtka in direktorica Družinskega centra mir