Ko še nisem bil kristjan in še nisem poznal Jezusa, sem se obračal na neko višjo silo, posebej ko mi je tekla voda v grlo. Enkrat sem celo pokleknil v kot in prosil, naj mi ta sila pomaga, da bi dobil dobro oceno. Takrat sem bil še otrok. Iskal sem nekaj več. Nekaj, kar bi mi pomagalo. Bil sem daleč od Njega. Iskal sem ga, ne da bi vedel, da obstaja.

In vstopil je v moje življenje. Razodel se mi je. Pokazal mi je, da me ljubi, kljub temu da tega nisem bil vreden. Bil sem izgubljen, taval sem kot ovca brez pastirja, a naš Bog nas išče. Nikoli se ne utrudi. Išče nas, da bi nas lahko objel, nam izkazal svojo dobroto. Tako kot jo je meni, ki sem svoj čas imel marsikaj povedati čez kristjane, se norčeval, ker nisem razumel. Nisem vedel, da On res živi. Da res deluje, da je Velik in mogočen.

Bog se me je dotaknil

Dotaknil se je mojega srca, moje življenje je obrnil na glavo. Živel sem za trenutek, za ta svet, za uživanje, za to, kar pač mi je življenje ponujalo, nisem pa niti upal pomisliti, da obstaja oseben Bog, ki je nor name in želi biti del mojega življenja. In tisto najbolj noro, kar sem doživel, je to, da se me je dotaknil; prav dobesedno sem začutil Njegovo bližino, objem, ljubezen. Fizično. Nisem mogel verjeti, da je On. Mislil sem, da je energija, da si domišljam, ampak On je začel delovati. Začel mi je odpuščati. Začutil sem Božje odpuščanje.

On, ki je umrl pred dva tisoč leti. Ki je trpel in vstal od mrtvih. Prav On deluje tudi danes, tudi danes ozdravlja. On ni samo teorija, je predvsem to, kar Bog v svojem bistvu je. Bog, ki rešuje oz. ki ozdravlja. Spomnim se, kako so molili za moje ozdravljenje, ko sem si zvil nogo. V trenutku sem bil deležen ozdravljenja. Celo za take podrobnosti mu je mar! Ni mu vseeno. Rad te ima. In ko si deležen takšnega usmiljenja, dobiš moč, da ga tudi deliš naprej.

Postati usmiljen

Kdaj so naše oči usmiljene? Takrat, ko v drugem vidimo dobro. Kdaj so naša usta usmiljena? Ko govorijo dobro o drugih. Kdaj so naše noge usmiljene? Ko smo pripravljen delati dobro. Kdaj je naše srce usmiljeno? Ko odpušča. Vse to nas uči On. Pričakuje, vabi, spodbuja, da bi tudi ti in jaz širila Božje usmiljenje.

Gospod nas vabi, da iz svojega življenja naredimo pesem veselja in dobrote. To pomeni biti usmiljen. Izredna glasnica Božjega usmiljenja je sv. Favstina Kowalska. Bog jo je izbral, da bi širila usmiljenje, in tudi mi smo povabljeni, da ga širimo. Ko sem slišal za rožni venec Božjega usmiljenja, da sem ga takoj vzel za svojega. Še preden sem bil krščen, sem ga že molil, ga že širil, spodbujal, da ga ljudje molijo. Tudi za novomašno geslo sem si izbral besede, za katere je Jezus naročil sv. Favstini, naj bodo pod sliko Božjega usmiljenja: Jezus, vate zaupam. Tolikokrat ne zaupamo, tolikokrat smo razočarani nad ljudmi, nad svetom, Jezus pa nas samo vabi, prav tebe vabi, da mu zaupaš in znova in znova vzklikaš, ne glede na vse: Jezus, vate zaupam!

Bog ne obupa

In tega zaupanja se še vedno učim. Že skoraj 20 let. In vem, da je to poslanstvo za celo življenje. Ne vem, zakaj sem si zaslužil tolikšno usmiljenje, da se mi je razodel, ampak vem, da to ponuja vsakomur. Vsakogar se želi dotakniti. Vstopiti želi tudi v tvoje življenje. Tudi tebe želi še bolj blagoslavljati, še bolj napolniti s svojo Ljubeznijo. In vsakič, ko si razočaran, ko padaš, ko si ranjen, se lahko zatečeš k Njegovemu usmiljenju. On je vedno pripravljen pomagati. Nikoli ne obupa nad nami, ker takšen pač je. :)

Za konec lahko rečem samo to, da bo večnost prekratka, da bi se lahko dovolj zahvalili za to, kar je On storil za nas. Si predstavljaš? Večnost bo prekratka. Hvala ti, Jezus, ker nas ljubiš z večno ljubeznijo.

Ob nedelji Božjega usmiljenja

Na to nedeljo, ko obhajamo praznik Božjega usmiljenja, ga še enkrat povabi v svoje življenje in mu povej: Jezus, vate zaupam. Hvala ti, Jezus, za milost svetega krsta in hvala ti, da vztrajaš z mano in mi pošiljaš na pot brate in sestre, ki mi pomagajo, da na tej poti vztrajam.

Vsako leto se mu zahvalim za ta dan, ko sem bil krščen, ko sem postal Božji otrok. Bilo je 19. aprila 2003. :) Spomnim se, da mi je takrat boter podaril Sveto pismo. Najlepše darilo pa je bila skupnost, ki me je spremljala, ki mi je stala ob strani, me bodrila, bila z mano. Bili smo eno, ker nas je povezoval On. Ves čas smo si pomagali in to je res bilo, kot so živeli prvi kristjani. Tako povezani, tako domači smo si bili. To je to, kar naša Cerkev potrebuje. Kar potrebujeva ti in jaz. Da bomo navdušenje, ki smo ga deležni od Njega, posredovali naprej. Najlepše pričevanje je takrat, ko živimo lepe odnose. To pritegne, tako kot je pritegnilo na začetku, ko se je rodilo krščanstvo. Želim tudi tebi, da bi vedno bil domač z Njim in da bi bil znova in znova pripravljen širiti dobroto in veselje, ki ju daje On. :)

Damjan Mlinarič