Kar nekaj časa sem sedela pred računalniškim ekranom in čakala, da mi »pade na pamet«, kaj zapisati. Kako in na kakšen način spregovoriti o duhovnih poklicih, o posvečenih osebah?

Ne dolgo nazaj sem v eni knjigi (ki mi jo je podaril prav duhovnik) prebrala, da samo v luči vere lahko zaobjamemo vednost tega, kdo posvečena oseba v resnici je in kaj dela. Neverujočemu pa je to nerešljiva uganka. Zanj je hostija samo navaden košček kruha, duhovnik je zanj samo človek v čudni obleki. Za tistega, ki veruje, pa je posvečena oseba navzočnost Jezusa Kristusa.

Ko vstopamo v teden molitve za duhovne poklice, je prav, da se z zaupanjem in vso vero obrnemo na Boga in ga prosimo, da v čim več ljudeh prebudi željo po tem načinu služenja, in se hkrati iskreno zahvaljujemo za tiste, ki so na ta klic že odgovorili z »DA«. Včasih se nam zdi tako zelo samoumevno, da imamo duhovnika med nami, da smo lahko prisotni pri sveti evharistiji. Redkokdaj se zavemo, koliko molitev za nas izrečejo redovnice in redovniki. Zato jih tudi mi podprimo z molitvijo. Prosimo za njihovo svetost, za veselje do oznanjevanja, za njihovo duhovnost, gorečnost. Bodimo z njimi v njihovih stiskah in preizkušnjah.

V naslednjih vrsticah pa iz »prve roke« nekaj o lepoti poklicanosti …

Simon Potnik

»Vedno sem občudoval tiste, ki so se lahko čemu posvetili, bili na nekaj osredotočeni. Pa se mi je pogosto dogajalo, da zaradi tega nisem slišal mame, ki me je klicala, jaz pa sem se igral, da v svoji zamišljenosti nisem videl sveta okoli sebe in v svoji zaverovanosti v svoj prav nisem slišal drugega. Ja, različne oblike posvečenosti obvladam – še danes. Čar pa je v Boguposvečenosti, v izročenosti. Dogaja se mi svoboda, dogaja se mi ustvarjalnost, dogaja se mi odkrivanje novih obzorij.

Ko kdo sanja o mojih karizmah (za večino darov se mi še sanja ne) in o mojih kvalitetah (jaz pa se poznam kot dejansko ubogega), mi prihaja v ospredje kot edina možna razlaga – to je Njegovo maslo. Bolj ko sem osredotočen nanj, bolj ko se mu izročam in posvečam, bolj sem orodje v Njegovih rokah.«

(duhovnik Simon Potnik, posvečen l. 1998, župnik v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec)

Anže Cunk

»Lepoto posvečenega življenja vidim predvsem v razdajanju za druge. Nekaj najlepšega mi je kot mlademu duhovniku videti, kako ljudje prihajajo k sveti maši, svetemu obhajilu in sveti spovedi.

Zakramente, ki so sad nezaslužene Božje milosti, je lepo podeljevati vsem, ki z vero in s tem, da bi radi spremenili svoje življenje, pristopijo k Njemu, ki je vir vseh teh milosti. Poleg tega pa ima posvečeno življenje še eno veliko prednost – spremljati človeka od najlepših trenutkov na začetku življenja (rojstva in krsta) do tistih najtežjih, ko nastopita trpljenje in bolezen. Srce mi vzdrhti, ko vidim na obrazih tolikih preizkušenih bratov in sester, s kakšnim žarom v očeh sprejemajo zakramente bolniškega maziljenja in svete evharistije – ko vidiš veliko olajšanje, ko prejmejo sveto obhajilo ter s tem vedo, da jim Gospod lajša njihove bolečine in trpljenje.

Duhovnik pa je navzoč tudi pri umiranju in na pogrebu, ki pa je prav tako lahko zelo lep trenutek, ko se naša duša preseli v večnost. Predvsem te specifične naloge duhovniškega poklica me navdajajo z veliko radostjo in veseljem ter se v vsem tem res kaže tista prava lepota posvečenega življenja, ki oznanja Lepoto samo – torej večnega usmiljenega Boga. Na ta način pa se res lepo izpolnjuje zapoved ljubezni: Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem. Ter svojega bližnjega kot samega sebe.«

(duhovnik Anže Cunk, posvečen l. 2020, kaplan v Žireh)

Alenka Mirkac

»Sledenje Božjemu klicu je že samo po sebi lepota. Lepo je čutiti, da hodim po poti, ki jo je zame Gospod izbral. Lep je dar bratstva in sestrinstva, ki sem ga deležna v takem obilju. Lepo je živeti duhovno materinstvo. Lepo je celo takrat, ko boli. Najlepše pa je tisto, na kar me spominja in v kar me vsak trenutek vabi prstan, ki sem ga prejela ob zaobljubah.«

(Alenka Mirkac, posvečena sestra v Skupnosti evangelizatorjev ljubezni, število let posvečenega življenja: 2 leti na 18 podlage)

Rafaela Glasenčnik

»Lepota posvečenega življenja. Komu posvečenega? Bogu. On je tisti, ki vse začne in vodi. Pri zaobljubah se glasi naslednja prošnja: »Gospod, ki je v tebi dobro delo začel, naj ga tudi dopolni …«
Lepo je, ko se ti leta dopolnjujejo in pogled zajema celoto: vse povezano od trenutka poklica – zaznave – do današnjega dne. »V Gospodovi luči nam vse postaja svetlo,« pravi psalm … Ob tem razmišljanju se rada spomnim nekdanje sestre Bonaventure (kratko smo ji rekli Bona), kako je nekega dne vsa sključena, a z žarečim obrazom in pogledom povedala: »Moje življenje je en sam niz Božjih dobrot.« To njeno pričevanje takrat v mojih mlajših letih me je začudilo, presenetilo. A vsadilo se mi je v spomin kot nekaj lepega, močnega.

Ta sestra je šele kasneje razodela, kakšne preizkušnje je dala skozi v zaporu in taborišču. A tudi to je pri njej spadalo v niz Božjih dobrot.
Bog se ozre na mojo majhnost, vodi, spodbuja. Je Pastir, ki skrbi za svojo ovco. On je zvest, tudi ko sem jaz nezvesta. Na to še posebej spominja Marijina hvalnica, ki jo vsak dan molimo pri molitvenem bogoslužju: »Moja duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje /…/, ker se je ozrl na nizkost svoje dekle.« Marija pri tem poveličuje Božjo zvestobo do izvoljenega ljudstva, njegova velika dela.«

(s. Rafaela Glasenčnik, Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja, večne zaobljube l. 1970)

Marko Drevenšek

»Nekaj mojih misli:

  1. Tega ne rabim delati zaradi preživetja, ampak iz prepričanja, da je to moja poklicanost.
  2. Edina ta prava motivacija je Jezus (tu ne gre blefirati), če štima odnos s »Šefom«, vse teče, tudi v najbolj nemogočih okoliščinah … in moj poklic mi dnevno omogoča biti z njim.
  3. Ker še vedno dobivam potrditve, da je ta način življenja Božja volja zame.
  4. Ker imam svojo duhovniško družino.«

(duhovnik Marko Drevenšek, posvečen l. 2006, župnik na Muti)

Hvala vam za vse, kar ste in kar delate! Naj bo nad vami Božji blagoslov in varstvo naše matere Marije. In še naprej izžarevajte lepoto posvečenosti, ki je v vas …

Urška Glasenčnik