»In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več.« (Raz 21,4)
Gledam človeka, ki mi je pri srcu, v njegovih zadnjih urah, dnevih … Kako miren je njegov obraz. Ko me pogleda – ali še sploh vidi mene ali je že zazrt v večnost? Ja, težko diha in občasno njegovo telo preplavi huda bolečina. Sem hvaležna za zdravila, ki sedaj blažijo bolečino. Hvala Gospod, ker si ob stvarjenju sveta pomislil tudi na to, da bomo potrebovali tudi takšna sredstva. Da omilimo bolečino.
Kako dragoceno je stati ob postelji z najbližjimi in duhovnikom, ki moli z nami – zate. In ti tam na pragu smrti. Onkraj pa je Večnost. Onkraj pa je On, ki čaka nate, name, na vse. In le slutim lahko to Ljubezen, ki nikoli ne mine (prim. 1 Kor 13,8) … Zdaj namreč gledamo v zrcalu, nejasno, takrat pa iz obličja v obličje (prim. 1 Kor 13,12).
Kar nekaj mojih dragih je že zapustilo ta svet. Večina nepričakovano. Za nekaj umirajočih pa si preprosto nisem vzela časa, da se bi se ustavila, pogovarjala, poslovila … Tokrat prvič dojemam to kot nekaj dragocenega, to so podarjene ure in trenutki z nekom, ki ga imam rada. Hvala, Gospod, ker mi pomagaš dozorevati, da končno spoznavam, kaj je pomembno in kaj ne. In ker napolnjuješ moje življenje z veseljem in žalostjo, s hrepenenjem in pričakovanjem.
Kmalu, Gospod … iz obličja v obličje …
Irena Gril
