Radživim-a se pa moraš udeležiti, mi je rekla prijateljica. In sem se ga. Mislila sem si, da verjetno mora biti fein, glede na to, da se bo odvijalo v Strunjanu, v meni enem najljubših krajev. Začetna pričakovanja so počasi splahnela in prepustila sem se toku dogodkov.
Jutranja kateheza, ki sem ji z zanimanjem prisluhnila, je vedno znova prebudila mojega duha in poživila vero in vedno sem v Simonovih besedah našla hrano za svojo dušo, tako da je bil dan lepši in lažji. Maše, ki smo jih imeli zbrani ob oltarju v čudoviti strunjanski cerkvi, so bile intimne in počutila sem se varno, tako da sem tudi tremo ob sodelovanju hitro premagala. Res je bilo zame osebno in počutila sem se povezano z Njim in z novimi prijatelji, ki sem jih vsak dan bolj spoznavala. Vsi so bili čudoviti in odprti. Bilo je tudi veliko smeha, sproščenih trenutkov, odkritih pogovorov, svoje pa je piko na i dodalo še sonce, vreme, narava, sprehodi, raziskovanje solin, Mesečev zaliv in sladoled v Izoli.
Tudi hoja ni bila preveč naporna. Najbolj pogumni so seveda tudi letos prvič zaplavali. Sama sem raje uživala v šumenju morja, morskem zraku in metanju žabic. Še danes mi v glavi odmevata glasba in petje, ki sta nas spremljali ves čas bivanja, še posebej glasba Primoža Križaja, ki je bil naš gost. Ugotovila sem, da se da sporazumevati tudi z rokami, in da ukrajinski jezik ni tako zelo drugačen, da ga ne bi mogli razumeti. Upam, da so se punce iz Ukrajine tudi imele lepo.
Podaljšani vikend je v dobri družbi prehitro minil, občutki, veselje, prijateljstva in nove moči in okrepljen duh pa ostajajo. Naj bo tako čim dlje, se pa zagotovo spet vrnem pod borovce v Strunjan, saj sem ugotovila, da rada živim.
Helena
