Petra Samec je žena in mama. Domuje med zelenimi površinami nad Slovenj Gradcem. Sveže zaposlena je kot vodja pisarne v naši pastoralni zvezi. Vedno nasmejana, dobrovoljna, pripravljena na vse. Je tista, ki ji nič ni težko. Znajde se tako za pisalno mizo kot s kuhalnico v roki.

Skupaj z župnikom Markom je odgovorna za mala občestva, ki so nastala v naši pastoralni zvezi, aktivna je pri Karitas, oba z možem sta izredna delilca obhajila ter podpornika skavtov, kamor so vključeni vsi trije njuni otroci. Srečamo jo lahko ob polnem nakupovalnem vozičku ali pa na romanju, povsod bo v akciji.

Petra je zmeraj pripravljena najti trenutek časa za drugega, se mu nasmehniti ali ga nasmejati. Verjamemo, da ji bo nova služba v naši sredi v rast, nas pa bo gotovo obogatila s svojo prisotnostjo, služenjem in podporo.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz delavsko-kmečke družine z Vrh. Imam starejšega brata, s katerim sva bila vedno v dobrem odnosu. Nasploh je bila naša družina zelo povezana, morda tudi zato, ker je naša kmetija povsem na samem. Odkar pomnim, je imel Bog v naši družini pomembno vlogo. Kot deklica sem zelo rada obiskovala šmarnice v domači cerkvi sv. Urbana. Od vseh šmarničnih branj so mi najbolj ostala v spominu tista o Dominiku Saviu.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Spoznala sem ga po starših, pa tudi pri verouku. Spomnim se tabernaklja v domači cerkvi, na katerem je bil upodobljen Jezus. Spominjam se, kako sem ga opazovala z velikim navdušenjem. Mislim, da sem vedela, da ga imam rada in da ima tudi on mene rad … ampak »prijateljevati« sva začela nekoliko kasneje.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je moj prijatelj, moje upanje.

Tvojo mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

Bilo jih je kar precej. Eno od teh je, ko sem morala v četrtem razredu na operacijo slepiča. Ker ni bilo zelo nujno, sem morala od popoldneva pa do operacije naslednji dan ostati tešča. Ampak deklica na sosednji postelji je jedla bobi palčke, mi jih ponudila in skupaj sva jih pridno zobali. Ko je v sobo vstopila medicinska sestra, je bilo kar pestro in tako se mi je operacija prestavila še za en dan. Še sedaj ne vem, ali so bile res krive bobi palčke. 🙂

Kdaj si začutila svoje poslanstvo? Je bila odločitev za življenjsko pot enostavna, jasna ali je dolgo zorela?

Po moje mi še sedaj ni jasno, kaj je moje poslanstvo. Vedno sem si želela imeti dobrega in poštenega moža in, ja, točno tri otroke. Tu sva si bila z Gospodom edina in sem mu zelo hvaležna za vse. Želim, da ostane vedno prisoten pri nas. Vse, kar me še čaka na moji življenjsko poti, pa vedno znova predajam v Njegove roke.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Prav gotovo je med prvimi kraji Medžugorje. Božjo bližino pa čutim vsak dan znova v družini; morda še prav posebno takrat, ko se med seboj ne strinjamo, ko se spremo in se znamo potem drug drugemu opravičiti. Na koncu se vedno nekako pogovorimo in uredimo, da je za vse prav. Takrat zelo močno čutim Njegovo prisotnost.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto? Si že našla svojega?

Kjer sem lahko jaz jaz. V prvi vrsti je to moja družina, kjer imamo spoštljiv in hkrati precej sproščen odnos drug do drugega. Zatem pa sem zelo hvaležna za našo pastoralno zvezo, saj se v tej Pastirjevi skupnosti počutim res sprejeto in domače. Sem pa tudi navezana na naša mala občestva, kjer se podajamo v globine naše vere, našega življenja in z vsakim srečanjem postajamo bolj povezani.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

O ja, jih imam kar nekaj. Na glas pa povem morda le to, da si želim, da nikoli ne bi izgubila »signala« z Njim oziroma da bi tudi moji otroci vedno bili povezani z Njim.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Kot otrok sem čutila zelo močno povezanost z Marijo. Potem je rahlo zbledela. Zato sem še posebej hvaležna za svoje prvo romanje v Medžugorje, kjer sem ponovno začutila njeno zavetje. Je moja nebeška Mati in v njeno varstvo izročam svoje otroke. Posebej starejšega sina, ki je med tednom v Mariboru.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… orožje proti pritoževanju, jezi in malodušju.
Še pred nedavnim mi je rožni venec predstavljal nenormalen izziv. Sploh nisem videla pomena v tem, da bi tolikokrat ponavljala molitev Zdrava Marija. Kakšno leto nazaj pa sem ga najprej začela moliti v avtu na poti v službo in nazaj ter med čakanjem otrok. Nato pa tudi zvečer z možem.

Petra, hvala za tvoj odziv in pripravljenost deliti z nami košček svojega sveta.

Andreja Lenart