Pogled na papeža Frančiška iz naše Pastoralne zveze

Papež Frančišek – Jorge Mario Bergoglio, danes bolje poznan kot preminuli papež Frančišek, se je rodil 17. decembra 1936 v Buenos Airesu, Argentini. Po končani tehnični šoli je delal kot kemijski tehnik, prav tako je bil tudi hišnik in redar v nočnem klubu. Pri enaindvajsetih je vstopil v jezuitsko semenišče in bil 13. decembra 1969 posvečen v duhovnika, leta 1973 pa je vstopil v red jezuitov. Njegovo odločitev, življenje posvetiti Bogu, je močno zaznamoval 21. september 1953, ko je na poti na zabavo šel mimo domače župnije in začutil da mora iti v cerkev, k spovedi.

»To je bila zame izkušnja srečanja: ugotovil sem, da me nekdo čaka. Ampak ne vem, kaj se je zgodilo, ne spomnim se, pravzaprav ne vem, zakaj je bil tam tisti duhovnik, ki ga nisem poznal, zakaj sem čutil to željo, da grem k spovedi, ampak resnica je, da me je nekdo čakal. Dolgo me je čakal. Po spovedi sem čutil, da se je nekaj spremenilo. Nisem bil isti. Slišal sem kot glas, klic: bil sem prepričan, da moram postati duhovnik. Ta izkušnja v veri je pomembna. Pravimo, da moramo iskati Boga, iti k njemu prositi odpuščanja, a ko gremo, nas On čaka, On je prvi! … Si grešnik, a On čaka, da ti odpusti.« (Binkoštna vigilija, 18. maj 2013)

Po večletni službi v duhovništvu, ga je 20. maja 1992 papež Janez Pavel II. imenoval za naslovnega Auce in pomožnega škofa Buenos Airesa. Za škofovsko geslo si je izbral miserando atque eligendo (lat. po usmiljenju in po izbiri). 28. februarja 1998 je nasledil kardinala Quarracina kot nadškof in primas Argentine. Tri leta pozneje ga je Janez Pavel II. imenoval za kardinala. Takrat je vernike pozval, naj ne prihajajo v Rim, ampak naj raje darujejo ubogim, kar bi porabili na poti. Kot nadškof in kardinal je živel skromno, se zavzemal za preprostost in služenje ubogim. Živel je v skromnem stanovanju, sam si je kuhal in se vozil z javnim prevozom.

Za papeža je bil, kot 266. naslednik svetega Petra, izvoljen 13. marca 2013. Ko je stopil na papeški balkon in nagovoril vernike, je to storil zelo preprosto, domače: »Bratje in sestre, dober večer.« Hkrati je med tem nagovorom prosil tudi za blagoslov vernikov: »Zdaj bi rad podelil svoj blagoslov, še prej pa vas prosim za uslugo. Preden škof blagoslovi ljudstvo, vas prosim, da Gospoda prosite, naj blagoslovi mene – naj bo to molitev vernega ljudstva za svojega škofa. Izrecimo zdaj to molitev – vašo molitev zame – v tišini.«

Oblečen preprosto, v bela papeška oblačila, je bil izvoljen prvi latinskoameriški papež, prvi papež iz reda jezuitov in prvi papež, ki si je izbral ime Frančišek, po sv. Frančišku Asiškem. Kakor njegov soimenjak, je tudi kot papež še naprej živel skromno, predan Bogu. Namesto v papeški palači je domovanje našel v domu sv. Marte, papeško plačo je zavrnil in sredstva preusmeril v različne ustanove in sklade in tako živel asketsko življenje, v skladu z vrednotami Družbe Jezusove.

Od izvolitve je opravil 47 apostolskih potovanj v tujino, kot prvi papež je obiskal Arabske Emirate, Severno Makedonijo, Mjanmar in Irak, izdal je 7 apostolskih spodbud in napisal 4 okrožnice, med drugim leta 2024 Dilexit nos (lat. Ljubil nas je), v kateri prosi za svet. »V Kristusovem srcu še enkrat prosim Gospoda, naj se usmili tega trpečega sveta, v katerem se je odločil prebivati ​​kot eden izmed nas. Naj izlije zaklade svoje luči in ljubezni, da bi naš svet, ki gre naprej kljub vojnam, socialnoekonomskim razlikam in uporabi tehnologije, ki ogroža našo človečnost, ponovno pridobil najpomembnejšo in najbolj potrebno stvar od vsega: svoje srce.« (Dilexit nos, 31)

Napisal je tudi več knjig in kot prvi papež izdal avtobiografijo Upanje. V zadnjih letih je redno spodbujal in prosil za mir na svetu, v Ukrajini in Sveti deželi. Spodbujal je medverski dialog, bil prvi papež, ki se je srečal s patriarhom ruske pravoslavne cerkve. Zavzemal se je za zaščito okolja, za vključevanje ljudi v Cerkev in sprejel številne ukrepe proti spolnim zlorabam. Srečeval se je z migranti, z bolnimi, na Veliki četrtek je noge vsako leto umil zapornikom. Poudarjal je revno cerkev za revne in bil do zadnjega Božji pastir ljudstvu.

»Mladim moramo vrniti upanje, pomagati starejšim, biti odprti za prihodnost, širiti ljubezen. Vključiti moramo izključene in pridigati mir.« (papež Frančišek)

Zala Lavre

Spominjati se = ohranjati ga v srcu

Novica o njegovi smrti me je ujela na poti v Emavs, ko mi je sredi maše zazvonil telefon, ki sem ga pozabila dati na tiho. Pa je odšel v Emavs za večno, me je spreletelo.

Zdel se mi je neverjeten in sem ga občudovala. Leto po njegovi izvolitvi smo s prijatelji obiskali Rim in res je postajal priljubljen, sodeč po navalu romarjev, ki so se zgrinjali na Trg svetega Petra. Všeč mi je bil ta papež, njegova pojava, preprostost in bližina. Rada sem ga prebirala. Njegov jezik je bil tako jasen, razumljiv in navdušujoč. Všeč mi je bila njegova drznost pri prenovi rimske kurije. Najbolj pa sem občudovala njegovo vztrajnost pri oznanjevanju, da mora biti Cerkev poljska bolnišnica, kjer so dobrodošli vsi. Hvala ti, Frančišek, da si na široko odpiral vrata Cerkve, da si bil poslušen Svetemu Duhu in da si v skladu s svojo srčnostjo in ljubeznijo do človeka vodil katoliško Cerkev.

Albina

Papež Frančišek – hvala za ljubezen do Cerkve.

Spomnim se tistega 13. marca 2013, ko smo doma z navdušenjem sprejeli novega papeža. Naslednje takšno srečanje je bilo tri leta kasneje, na Svetovnem dnevu mladih v Krakovu, kjer smo ga videli od daleč. Potem sem ga začel srečevati tudi skozi besedo, njegove enciklike, apostolske spodbude in govore, s katerimi sem prišel v stik v bogoslovju. Njegovo ime se v mojih mislih združi s sopomenkami: nova evangelizacija, bližina ubogim, povezati starejše in mlade, Cerkev v izhodu, mir v svetu, spoštovanje našega zemeljskega doma.

Papež Frančišek me tako spodbuja ljubiti Cerkev in postajati Cerkev, ki ljubi – najprej Usmiljenega Očeta, uboge, odrinjene – in v tej ljubezni pričevati za Gospoda.

Žiga

Ob smrti papeža Frančiška z žalostjo, a hkrati z veliko hvaležnostjo, premišljujem o svojih osebnih srečanjih z njim. Imel sem milost, da sem ga srečal štirikrat, trikrat sva si tudi segla v roke. Najbolj ganljivo je bilo najino prvo srečanje, ki ga po protokolu naj niti ne bi bilo.

Ob obisku škofov Ad limina (vsakih deset let) so mu slovenski škofje prinesli darilo – veliko silhueto Marije Zavetnice s plaščem s Ptujske Gore. Ker ni bilo nikogar, ki bi to darilo, ki je bilo v veliki leseni škatli iz orehovega lesa (primerno težki), odnesel do vhoda, me je nadškof Alojzij prosil, da transport darila uredim jaz. Naprosil sem koprskega tajnika Blaža in mu za uslugo obljubil kavo. Tako sva se tudi temu primerno oblekla. Ko sva Marijo prinesla do vhoda v Vatikan, so se nama vrata odprla – najprej v palačo Klementino, nato v drugo nadstropje in vse do Sikstinske kapele, kjer sva presenečena zagledala naše škofe. Tudi oni so bili začudeni, da sva midva tam. Poti nazaj ni bilo. Sledilo je srečanje s svetim očetom.

Vrata so se odprla in eden za drugim smo stopili pred papeža. Jaz – ob mariborskem nadškofu – oblečen kot »posvečen« hišnik, z vsem spoštovanjem do te službe. Nadškofu sem namignil, da nisem primerno oblečen in naj mu reče, da sem “pobran z obrobja”. Tako je tudi storil. Svetemu očetu me je predstavil kot primer njegovega nauka: »Pravite, da morajo biti duhovniki na obrobju – in tole je primer tega.« Sveti oče se je nasmehnil, mi “očital” mladost, se pozanimal, koliko let sem že duhovnik, nato pa me opogumil. Komaj sem čakal, da bo konec te ceremonije.

A slovesa še ni bilo. Ko sva s tajnikom čakala, da naju kdo pospremi ven, je sveti oče še enkrat prišel do naju in dejal, da bi naju postregel s potico, a je žal nima, nama pa časti kavo. To kavo sva nato plačala zunaj sama – tako da mi sveti oče ostaja dolžan eno kavo. 🙂

Ostala srečanja z njim so bila bežna – zgolj formalno rokovanje z nasmehom za fotografijo. Pa vendar: srečanje s človekom, kot je Peter današnjega časa, je nekaj posebnega in spreminjajočega. Hvaležen sem, da je Cerkvi ponovno pokazal pot Blagrov in ne le Postave – najprej ljubljenost, šele nato zakon.

Počivaj v miru, sveti oče.

Jure

Papeža Frančiška sem večkrat doživela kot romarka na sredinih avdiencah na Trgu svetega Petra v Rimu. V spominu mi ostaja njegova vedra narava in dostopnost v odnosu do množice, ki ga je prešerno pozdravljala.

Večkrat sem razmišljala, kako se počuti 80 let star človek z raznimi zdravstvenimi tegobami, ko ga posedejo v papamobil in zapeljejo med tisoče neznanih obrazov s telefoni v rokah. On pa se je vedno s strpnostjo in veseljem sklanjal z vozila in blagoslavljal ljudi, se rokoval in zagotovo tudi s kako ljubko, nenačrtovano gesto zagodel vatikanskim varnostnikom. :-) Skozi celoten pontifikat pa me je nagovarjala njegova skromnost, usmiljenje in brezkompromisna predanost Jezusovim zgledom.

Barbara