Ko sem se pred nekaj tedni ob začetku postnega časa pridružila postni navezi naše pastoralne zveze, je bil vzgib srca drugačen. Kljub temu da tudi jaz nosim osebni križ, ki se mi na trenutke zdi tako zelo težak, sem želela stopati ob Tebi, biti bliže Tebi, Ti pomagati – na kakršenkoli način nositi Tvoj križ, da bi bil vsaj malo lažji. Povabilo k post, odrekanju, bolj poglobljeni molitvi … A Ti imaš – kot vedno – drugačen načrt.

Že takoj v prvem tednu me sprašuješ, kaj je v mojem srcu, kakšen je moj odnos s Tabo. »S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja.« (Rim 10,10) Ponujeni izzivi so Tvoj dotik v moji stiski. In naprej, povabiš me, da utihnem in Ti prisluhnem, tudi preko ljudi v moji bližini. »Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: ›Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!‹« (Mr 9,7) In ko že hočem obupati, slišim: »Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.« (Lk 13, 8-9) Ohromljena od bremen, ki jih sploh še ni, pa berem: »Iskal sem Gospoda in me je uslišal, vseh mojih strahov me je rešil.« (Ps 34,5) Še kar ne verjamem, a Ti znova daješ upanje: »Glejte, nekaj novega storim, zdaj klije, mar ne opazite? Da, speljal bom pot skozi puščavo in reke skozi pustinjo.« (Iz 43,19)

In jaz ves čas mislim, kako jaz prihajam k Tebi, ko v e-nabiralniku dobim povabilo na postno duhovno obnovo: On nam prihaja naproti. Ti, ki nosiš križ celega človeštva, prihajaš še k meni, da bi se me še bolj dotaknil. Na kolenih ob prepevanju taizéjskih spevov častimo križ, kjer visi Tvoje telo, slavimo Te in molimo in na koncu se me ponovno dotikaš čisto konkretno – z roko sestre, ki me previdno vpraša, ali lahko med molitvijo položi roko name. In prek nje praviš: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« (Jn 4,10)

Ko na čudovit dan v »molku, samoti, odpovedi« hodim po hribih, dojamem, da si vedno Ti tisti, ki prihajaš k meni, mi daješ žive vode, se me dotikaš. Hvala Ti za to spoznanje, milost postnega časa, ki je vedno znova priložnost za Najino srečanje.

Hvaležna Eva