Poznam njega, ki je dosegljiv 24 ur na dan. In hvala Bogu za to. Pred nami je čas adventa, ki ga bomo zagotovo doživljali drugače kot prejšnja leta. Ne samo zaradi razmer, v katerih smo se znašli, ki nas ves čas puščajo negotove, nas strašijo, spravljajo v obup, preizkušajo, ampak zato, ker smo mi drugačni, z vsakim dnem pridobimo nove izkušnje, rastemo in se spreminjamo.
Adventni čas je sam po sebi poln pričakovanj, veselja, pripravljamo se na Božič, ki nas spominja na rojstvo Jezusa. Bo letos drugače? Najbrž bo. Vprašanje je, ali bomo lahko šli v cerkev. V bistvu ne vemo, kako bo. In prav to ugotavljanje in nevednost nas delata tako ponižne. Mogoče ve peščica ljudi, kaj približno nas čaka. Vsi ostali pa bomo morali zaupati in prepustiti.
Začela sem z mislijo, ki me zadnjih nekaj let opogumlja in me prav tako tolaži v tem času. On je dosegljiv 24 ur na dan, vedno je z mano, ne glede na to kje hodim, kaj mislim, sem v službi ali doma. Ko mi je lepo, se smejim, jočem, sem v stiski, On je vedno tu, da me posluša, me opogumlja in mi daje moč.
Kaj si pa človek v resnici lahko želi več kot to, da ga nekdo posluša in sliši? Nekateri se obrnejo k Bogu, ko so v stiski, nekateri morajo hudo trpeti in se spomnijo nanj, ko so že čisto brez moči. In kaj bi si lahko želeli več, kot to zavedanje, da Bog čaka, on čaka vsakega izmed nas, da ga pokličemo in povabimo k sebi. On nam ne zameri, ker se toliko časa nismo oglasili, ne sprašuje, kje smo bili ves ta čas. Ne, On je vedno tu in nas je vedno pripravljen poslušati, sprejeti in ljubiti. Ljubiti takšne, kot smo.
To se sliši preprosto, če pa smo iskreni, pomislite, koliko smo mi sposobni nekoga ljubiti prav takega, kot je. Mislim, da bi to lahko primerjali le z ljubeznijo matere do svojih otrok, pa še to na žalost ne drži vedno. Samo ljudje smo in če se še tako trudimo, nas nekatere lastnosti drugih motijo, jih težko sprejmemo, še sebe popolnoma sprejemati in biti zadovoljen s seboj ni vedno enostavno. Pri Bogu pa je to drugače. On ne omejuje, ne presoja, ne daje pogojev, ne potrebuje prilagajanja, On nas enostavno ljubi prav takšne, kot smo. Vesele, žalostne, sitne, jezne, neučakane, neorganizirane …
Občutila sem to ljubezen, ki ni primerljiva z nobeno drugo. Večkrat mi je žal, da šele zdaj, v teh letih, hkrati pa sem neskončno hvaležna, da sem jo. Hvaležna, da sem odprla svoje srce in ga povabila, prosila, da pride k meni, ker sem ga potrebovala in si želela boljše, lepše in bogatejše življenje.
Mogoče boste v tem adventnem času v polni hiši, kjer boste hrepeneli po nekaj minutah tišine in miru, mogoče boste sami in boste želeli, da bi imeli nekoga, s komer bi lahko delili občutke, ki se porajajo. Vsak ima svojo pot, vsak svojo zgodbo, vsak svoje strahove, svoja pričakovanja in želje.
Ne glede na vse pa imamo vsi odprto linijo, ki je dosegljiva 24 ur na dan. Z molitvijo, s pogovorom se lahko kadarkoli obrnete k Bogu in verjemite, da bo lažje, lepše, pomirjajoče. In če spremembe ne bo takoj, ne obupajte. Kličite in vztrajajte. Spremembe se ne zgodijo takoj, mogoče ne po enem klicu. Če primerjam s sklepanjem novega prijateljstva. Niste po prvem pogovoru z nekom takoj začutili močne vezi. Leta lahko traja, da zgradimo močan odnos. In tako je tu. Vedite, da je nekdo na drugi strani, samo en klic stran.
Ksenija Poklič
