V četrtek, 29. 12. 2022, se je zgodil. Prvi radživimovski ples. Prejeto vabilo me je takoj ogrelo in navdušilo – jaaaa, prednovoletni ples! Takoj sem zabeležila v koledarček. Priznam, nisem vedela, kaj naj pričakujem, za koga je in kakšen bo.

Ko mi je mož povedal, da bo ta večer delovno odsoten, sem se od plesa že napol poslovila. Potem pa me je spodbudila Albina, ko mi je rekla: »Pa pridita s Hanno sami!« Zakaj pa ne! Mojo pozornost na vabilu je pritegnilo navodilo, da naj vsi oblečemo nekaj zlatega, rdečega, srebrnega ali črnega ter temu dodamo še nenavaden klobuk. Kako vznemirljivo! Z mojo komaj 5-letno hčerko sva šli že takoj naslednji dan na lov za klobuki in se pri tem neizmerno zabavali.

Sem prestara in hči premajhna?

Ne morem opisati navdušenja in pričakovanja, ki ga je Hanna doživljala ob novici, da bo šla na čisto pravi ples. Obožuje priložnosti, ko se lahko malce uredi, opremi z bleščicami in vsem svetlečim, kar sodi zraven. Hkrati pa obožuje glasbo, ples in družabno dogajanje. Sama sem se še malce pred prihodom spraševala, ali midve sploh spadava na ta ples. Ali bo moja hčerka na dogodku najmlajša udeleženka, jaz pa morebiti najstarejša? Vsa takšna spraševanja so izpuhtela že ob prihodu v Elizabetin dom, kjer so naju veselo pozdravile Albina, Ana in Neti. Počutili sva se domače in sprejeto, led je bil prebit.

Zlata kulisa in slavni burek

Radživimovski ples je presegel vsa moja pričakovanja. Plesno-praznično vzdušje je popestril čudovito okrašen prostor z baloni, pred dvorano pa nisi mogel mimo fotokotička s čudovito zlato kuliso. Mize so bile polne prigrizkov in osvežilnega soka, manjkal pa ni niti slavni radživimovski burek.

Dvorana se je počasi polnila in kar naenkrat nas je mrgolelo – poleg čudovitih mladihA tudi precej nas staršev, najmlajša udeleženca pa sta štela komaj nekaj mesecev. S Hanno sva bili že ob prvih glasbenih zvokih takoj za akcijo. Po eni strani zato, ker je tako nestrpno pričakovala prvo pesem, po drugi pa zato, ker je bil najin čas na plesu omejen le do 19.30, saj hodi naše dekletce zgodaj spat.

Na plesišču brez predaha

Zmagovalna je bila pesem Jerusalema, ki je spravila na plesišče vso dvorano. Albina je vodila, mi pa smo se trudili z njo in kar naenkrat je vsa dvorana plesala v istem ritmu. Že naslednji trenutek smo vsi zrli v ekrane in oponašali plesne gibe likov na njem. Toliko smeha pa že dolgo ne! Kmalu sva se s Hanno vrteli in plesali v dvoje, predaha skoraj ni bilo. Večer so popestrile tudi v temi sijoče neonske zapestnice, s katerimi smo se svetili, ko so ugasnile velike luči.

Čas na plesu je minil, kot bi mignil. Hvaležna sem za to priložnost in vse fantastične ljudi, ki so uresničili to idejo. Za naju s Hanno je bil to čudovit skupni čas, ko sva počeli nekaj, kar obe radi počneva – pleševa. Še zvečer v postelji mi je rekla, naj Albini napišem, da je hvaležna, da so organizirali takšen ples. Res hvala vsej ekipi in Bogu za polnost življenja, s katero nas zasipa in blagoslavlja. Mi prihodnje leto znova pridemo. Saj bo, kajne?

Janja Berložnik Šuler