Spomladi in v jeseni je v naši PZŽ možnost romanja do Marije v Hercegovini. Romarski kraj, ki je zmeraj bolj oblegan, je pustil pečat tudi na naših romarjih. Njihova pričevanja vas bodo prepričala, da je to res sveti kraj. Dobrodošli na romanje tudi v jeseni!

Pot k Mariji

Pot v Medžugorje je bila, vse od začetka do vrnitve domov, izjemno duhovno bogata. Župnik Damjan nas je vseskozi pripravljal, da smo znali, nekateri že prvi dan, odpreti svoja srca in se prepustiti vsem milostnim dotikom.

Kako prijetni občutki in kakšna blaženost se je naselila v naju. Domov sva se vrnila prerojena; v svojem telesu in srcu čutiva, kako je Sveti Duh poživil najino utrujeno, izmučeno telo. Trudila se bova to moč ohranjati v skupni veri, da bo še naprej razsvetljevala poti najinega življenja. Pridi, Sveti Duh, naša srca so odprta!

Romana in Gordan

Sporočilo iz Medžugorja: »Hči moja, tukaj sem.«

V Medžugorju sem začutila nekaj, česar ne znam ubesediti. Kot da bi Nebo na kratko razprlo svoje tančice in mi dovolilo, da pogledam v večnost. In prav tam, v preprostosti kamnov in molitve, sem začutila njen glas, glas Matere Božje. Nisem ga slišala z ušesi, temveč s srcem. “Hči moja, tukaj sem in nikoli nisi sama. Vem, da si utrujena, da ti včasih zmanjkuje moči, da si nosila bremena, ki so presegala tvoje rame. Toda vsak tvoj korak sem spremljala. Vsako tvojo solzo sem shranila. Vsako tvojo molitev sem nesla pred svojega Sina.” To ni bila domišljija, bila je resničnost-nevidna, a bolj živa kot kadarkoli prej. V tistem trenutku sem razumela: Marija me ni le pogledala, posvetila mi je čas in srce. Po vseh teh letih, v vseh mojih iskanjih, sem končno dojela – ljubljena sem, ne zaradi popolnosti, temveč prav zaradi svoje krhkosti.

Ko sem hodila po kamnitih poteh Podbrda in molila rožni venec, sem čutila, kako se z vsakim korakom moja notranjost spreminja. Kot bi Marija v tišini razvezovala vozle bolečine, strahu in neodpuščanja. Ni mi govorila v besedah, a vsaka tišina je bila odgovor. Vsaka sveča v kapelici je bila obljuba. Vsak pogled v nebo je bil povabilo k zaupanju.

Sporočilo, ki mi ga je dala? Preprosto, a večno: “Ne boj se. Vse, kar preživljaš, ima smisel. Tvoje trpljenje ni zaman. Tvoje srce, ki išče ljubezen, jo že ima – v meni. Samo odpri se. Jaz sem s teboj za vedno.”

In ko sem odhajala iz Medžugorja, nisem bila več ista. Domov nisem prinesla vseh odgovorov na zastavljena vprašanja, a našla sem mir. Marijin mir – tisti, ki ne mine, ki ne obsoja, ki ne zahteva, ampak sprejema, ljubi in zdravi.

Darija Darinka Aberšek

Povezanost in rast

Izkušnja iz Medžugorja je zame nepozabna. Vsekakor bi podobne izkušnje še rad doživel. Glede na to, da smo se tudi kot ekipa na koncu dobro povezali, bi želel, da bi ta povezava trajala in trajala, ampak vsaka oseba mora oditi svojo pot. Nikoli si nisem predstavljal, da me lahko duhovna pot tako poveže z ljudmi, dogajanjem in pričevanji. Po končanem “misijonu”, so se v meni prebudili določeni občutki, ki jih nikdar v življenju nisem imel, ampak … odlično. Naj v meni še naprej ostane persionizem, ki ga imam in sem ga tvoril z vami in z ljudmi, ki so želeli že obupati. V slogi je moč. Te občutke bom še delil z vami.

Upam, da bo čim več ljudi občutilo duhovnost, ki jo daje Medžugorje. Vsaka oseba si želi živeti duhovnost, ki jo nosi v sebi in vsaka oseba ostane takšna, kakršna je. Vse lepo vsem še naprej!

I.S.

Prinašam ti Mir in Milost Božjo, odvzemam ti skrbi.

Gospod, poslušam … in slišim, kaj mi govoriš …

To so bila nekatera sporočila, ki sem jih prejela na našem romanju v Medžugorju, na katerega se tudi letos oziram z globoko hvaležnostjo. Prejela sem neizmerno milino, očiščenje srca, notranji mir, dragocene vpoglede in dotike, ki zdravijo tako dušo kot tudi telo. Vsak trenutek, preživet v tem blagoslovljenem kraju, je bil edinstven dar – tih in močan opomnik Božje prisotnosti in ljubezni, ki nas spremlja na vsakem koraku.

V teh nekaj dnevih, ko smo bili skupaj, ko smo skupaj hodili, molili, jokali in rastli v Veri, Upanju in Ljubezni, je vsak izmed nas prejel globoko duhovno izkušnjo, ki bo v naših srcih ostala za zmeraj ter je v nas pustila večni pečat.

Marija, hvala ti za tvoje varstvo in neizmerno materinsko ljubezen. Naj sadovi tega romanja v nas živijo še dolgo. Naj tvoj blagoslov uporabimo v vsakdanjem življenju, v naših medsebojnih odnosih in v zdravljenju naših src. Namreč, Ti si Upanje, Vera, si Milost, Dar in Ljubezen! Naj v nas odmeva otroški smeh, naj bomo kot otroci … v vsej svoji čistosti, preprostosti, iskrenosti ter enostavnosti, brez maske. Otroci nam morajo biti zgled. Ko ljubijo, ljubijo brez pričakovanj. V njih ni pretvarjanja: če so žalostni, bodo jokali; če so srečni, se bodo veselili in veselo poskakovali. Njihova čustva so resnična.

Iskrena hvala vsem, ki ste romanje vodili, nas spremljali ali z nami delili svoje pričevanje. Vedno boste ostali v mojem srcu.

Ines Paradiž

Z romarsko skupino je bilo drugače

V Medžugorju sem bila že mnogokrat, in sicer v mladosti s primarno družino in sorodniki, kasneje z možem in sinovoma. Vedno me kar vleče tja in zelo rada se vračam. Tokrat sem na prigovarjanje bratranca Darka in župnika Damjana, ampak tudi z veliko podporo moža, odšla z romarsko skupino. Romanje na ta način je bilo drugačno kot vsa doslej.

Vedno me prevzame že sam kraj, vsa masa ljudi, ki so tam v imenu Gospoda. Kar je bilo tokrat drugače in zame prvič, so obiski različnih skupnosti in njihova pričevanja. Ob njih se resnično zaveš, kako je Gospod velik in kako čudovita so Njegova dela. Nagovarja tudi skupni odhod na Križevac, molitev rožnega venca, križev pot in naša pričevanja, tihota na majhni jasici in vsi prijetni, zdravilni občutki, ki jih z besedami pravzaprav ne gre opisati.

Potem še Brdo Ukazanja, kjer je kljub veliki količini ljudi bilo dokaj tiho, spoštljivo. Tam se lahko resnično umiriš in skozi osebno molitev izročiš Mariji, naši “Gospi”.

Nisem pričakovala, da se bomo kot skupina tako povezali, se spoprijateljili. Lepo je bilo tako skozi solze, ki smo jih potočili ob pričevanjih, ko smo začutili žalost bližnjega kot ob solzah smeha, ki ga je bilo tudi kar veliko.

Pod črto je to zame zelo lepa izkušnja. Velika Božja milost je doživeti vse to. In kot je rekla ena od pričevalk: “Vso žalost in skrbi, vse svoje prošnje pustite tukaj v Medžugorju v priporočilo Gospi, domov pa pojdite veseli in izpolnjeni.” Domov sem res prišla z napolnjenimi baterijami in hvaležna, da sem imela priložnost vse to doživeti.

Jana Džalto