Rožni venec božjega usmiljenja

Gotovo ste že slišali za ROŽNI VENEC BOŽJEGA USMILJENJA. Težko je v današnjem času moliti običajni rožni venec, čeprav je papež Janez Pavel II po Božjem navdihu prejšnjim trem (VESELEMU, ŽALOSTNEMU in ČASTITLJIVEMU) dodal še prekrasen četrti – SVETLI DEL, ki zaokroža celoto Jezusovega rojstva, življenja, delovanja in poveličanja.

Jezus je s. Favstini Kowalski 13.09.1935 razodel Rožni venec Božjega usmiljenja, ki vsebuje kratke vzklike k božjemu usmiljenju, v prepričanju, da je današnji svet utrujen in večinoma nezmožen moliti običajen rožni venec.

Pričevanje:
Slišala sem za molitev rožnega venca, kako so ga moji starši v otroštvu molili vsak dan. Razno razne zgodbe in peripetije ob tem …

Dedek Anton je imel družinski rožni venec obešen »v hiši« na steni ob jedilni mizi. Kadar so imeli čas so ga molili, tudi čez dan, zvečer pa redno. Zvečer so se nizale kroglice ena za drugo dokler se ni odvrtel cel krog, včasih tudi trije. Vrvica je bila od starosti že daljša in vsakič, ko se je pričel nov Oče naš ali Zdrava Marija, je kroglica udarila ob že spuščene. Kdaj pa kdaj so jih šteli, si izmišljali zgodbe ob tem, tako po otroško pač. Večkrat so od utrujenosti in dolgočasja zaspali kar s koleni na klopi in z glavo na mizi, pa jih je oče s trdo roko zbudil in so molili naprej. Spet drugič: »Češena s Marija, gnade polna… kura šic… bejž vonta… Gospod je s teboj…«

Včasih nas je obiskala babica Francka in enkrat po obedu sem vprašala: »Mama, zaka pa mi samo tej modlimo, ko je bica prnas?« Seveda je bila zadrega velika.

Tako je počasi molitev odšla iz hiše. Sama svojih otrok nisem učila kaj posebej moliti, tudi nisem znala. Te krajše, otroške, je moja otroka učila večinoma mama. Starejši sin je rad molil in ko sem molila z njim, me je popravljal. Jaz: »…Naj v tvojem varstvu spim…« Sin: »Mamca, naj v tvojem SVETEM varstvu spim…«

Minila so leta in oba otroka sta vse raje zahajala v župnišče. Našla sta si dobro družbo in pri hiši je bilo vse več iskrenega, odkritega smeha, veselja in radosti. Jaz pa sem kolerik po naravi. Vzkipljiva, manjkalo mi je potrpežljivosti, miru in dobrohotnosti.

Videla sem, da otrokoma koristijo duhovne vaje in sem sklenila poiskati tudi zase te vrste življenjsko pomoč. Toda kam? Nikamor se nisem prilegla. Nisem bila razvezana, vdova, samska, med zakonce tudi nisem mogla brez moža… Po dolgotrajnem iskanju sem naletela na duhovne vaje za pedagoge. Sicer nisem bila pedagog, ampak so me sprejeli.

Na enih od duhovnih vaj sem potožila patru Benu Bendi glede svoje koleričnosti in ta mi je predlagal molitev rožnega venca. O ti Sveta Marija, kaj bolj »neumnega« mi ni mogel predlagati. Zaradi spoštovanja do patra sem poskušala. Ni in ni šlo. Pa zopet in vedno in znova in počasi sem se naučila.

Potem sem poskušala v to vključiti moža. Poskusil je, nato pa zavračal te moje »pobožne« želje, čeprav je v hiši on ohranjal versko vzdušje. Včasih je postal nejevoljen, ko sem se usedla ali pokleknila k molitvi in ga vabila. Gospod je bil zopet milostljiv in mi poslal idejo, da sem pričela kvačkati najprej zvezdice, potem pa križce in mož je tako sprejel kvačkanje, ni pa vedel, da sem vsakič, ko sem prijela za kvačko, v tišini tudi molila. Nisem ga več vabila v družbo. Kot so kasneje rekle sestre Klarise, sem izmolila njegovo ljubezen do molitve. Kako lepo ga je sedaj poslušati v cerkvi pred mašo. Se mi zdi, da nam je njegova molitev v pravi blagoslov. Čuti se, da moli s telesom, dušo in svetim spoštovanjem. Pred časom so pred mašo med molitvijo bili pevci precej glasni na koru, vernike je motilo, on pa tega sploh ni zaznal. Ko moli, se ves prepusti molitvi in Božji bližini.

Sama sem imela težave glede določitve časa za molitev in hudi duh je to zaznal. Ob sleherni priliki je nagajal. Ravno takrat je poslal koga na obisk, ali je bilo treba ravno takrat odgovoriti nekaj »nujnega« nekomu na telefon ali se pogovoriti z otrokom, z možem ali s sosedi. Pa mi je roko zopet ponudil Oče in predlagal, da zjutraj vstanem pol ure prej. Tako se je prijelo, da sem vsako jutro pred službo lahko zmolila rožni venec.

Ko še nismo imeli radia Ognjišče, slovenske katoliške TV Exodus, sem našla na EWTN sestro Angeliko, ki je vsak dan 3 x molila rožni venec s svojimi sestrami in tako sem se naučila rožnega venca v angleščini. Danes ga verjetno ne znam več. Zdaj je več možnosti za molitev. Tako na radiu, TV-ju ali na spletu se lahko neprestano moli in slavi Boga. Ob nenehnem iskanju sem na Youtube-u našla petje rožnega venca Božjega usmiljenja, ki si ga velikokrat vrtim med delom ali kar tako. Tudi med kvačkanjem. Zakaj bi moral človek poslušati radio, TV ali kaj drugega, kar raztresa duha, ga mrači in dela nesrečnega, hudobnega, če se lahko ob molitvi, besedni ali peti, raduje in uči sadov Duha, ki so: ljubezen, veselje, mir (v odnosu do Boga), potrpežljivost, blagost, dobrotljivost (v odnosu do bližnjega), zvestoba, krotkost, samoobvladanje (v odnosu do samega sebe) (Gal, 5,22-23).

Poskusi, vztrajaj, ne bo ti žal. Bog nikoli ne razočara.