Pozdravljeni, gospod Damjan, in še enkrat dobrodošli v naši Pastoralni zvezi! Minil je krajši čas privajanja na novo okolje, čeprav ste bili že prej zelo povezani z nami. Kako se počutite trenutno?
Počutim se fajn. Malo sem rabil, da sem preklopil in se vključil tukaj. Navajam se na nove ljudi in nov model služenja. To je sicer izziv, ampak verjetno poznamo tisto: »… Zgodi se tvoja volja! …«.

Zanima nas, kakšen ste bili kot otrok?
Ja, tudi otrok sem bil. Predvsem sem bil nagajiv, marsikdaj sem kakšno ušpičil in veliko raziskoval. Treniral sem atletiko, ampak sem kdaj namesto na trening šel raje raziskovat. Na Ptuju, kjer sem bil doma, je grad. Tam smo se tudi hodili kopat, iskat nekaj drugačnega.

Kaj pa kot najstnik in srednješolec?
Predvsem sem zelo rad igral igrice. V tistem obdobju sem začel iskati smisel življenja, svoje obličje pod soncem. Nisem točno vedel, kaj bi sam s sabo. Že samo zaradi tega sem se vpisal na Gimnazijo Ptuj, kjer sem se imel kar luštno. Zaradi igranja igric sem se potem odločil, da bi bilo dobro študirati računalništvo.

Vaša življenjska zgodba je zelo zanimiva in navdihujoča. Prosim, če nam opišete, kako ste vstopili v krščanski svet.
Že v gimnaziji sem se spraševal, od kod je ta svet in kaj bo po smrti. Nisem bil zadovoljen samo s tem kar vidimo, ampak sem iskal nekaj več. Zanimalo me je, kaj je smisel mojega življenja. Odgovor, ki ga daje glasbena skupina Zmelkov: »Smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na off in čivavo na straži,« mi takrat ni bil dovolj.
Izhajal sem iz nekrščanske družine. V tretjem letniku študija računalništva pa so me znanci povabili v cerkev. Ker me je, kot sem že omenil, zanimalo nekaj več, sem se odzval. Bil je petek zvečer in jaz sem se znašel v cerkvi?!

Če bi mi prej povedali, da gremo tja, seveda sploh ne bi šel. Nekako so me dobili ‘na finto’. Bil sem šokiran, saj sem pred tem bil odločen, da tega ne potrebujem. Cerkve sem obiskoval le kot turist, saj me cerkvena umetnost pač ni zanimala. Znašel sem se tam in maša je bila nadvse navdihujoča. Ljudje so bili polni življenja. Neverjetno. Na koncu maše je bila še molitev nad posamezniki, kjer so molili zame in takrat sem doživel Božji dotik. Tega v tistem trenutku seveda še nisem vedel, sem pa čutil nekaj več. Kasneje sem ugotovil, da je bil to Sveti Duh. Ta molitev je torej spodbudila mojo pot naprej. Tako rekoč sem se takrat prilepil na krščanstvo. Ob petkih sem začel hoditi v cerkev in spoznal, da molitev deluje. Začel sem odpuščati ljudem, postal bolj miren, prenovljen. Dobesedno sem začel čutiti potrebo po molitvi in odnosu z Bogom. Začel sem verjeti, da me ima Bog rad, da mi odpušča in mi daje novo upanje. Dotaknilo se me je tudi to, da sem prišel v neko novo skupnost ljudi, ki jim je bilo mar zame in za druge. Zelo smo se povezali in tako sem se vključil v skupino mladih »Jezusova straža«, s katero smo hodili po Sloveniji, imeli 24-urno češčenje, slavljenje in molitve za ozdravljenje. Vse skupaj me je navdalo z močno željo in potrebo, da bi se dal krstiti.

Kdaj se je to potem uresničilo?
Na veliko soboto leta 2003 sem bil krščen, nekaj dni zatem pa sem šel še v Medžugorje. Nekateri prijatelji in domači so bili prepričani, da mi je ‘cigel padel na glavo’, jaz pa sem s tem dobil novo upanje. Nekako sem v življenju čutil, da bo prišel dan, ko se mi bo vse zrušilo. Nisem sicer točno vedel kako, ampak to je bilo to. Takrat sem konkretno občutil Božjo ljubezen, da je Jezus živ, da me ima rad in da je šel zame na križ. Dejansko sem se takrat na novo rodil.

Kako pa so starši to sprejeli?
Za njih je bilo kar hudo. Prej sem na primer poskušal tudi z jogo in podobnim, ampak sem vse opustil. Tega pa nisem. Za njih je bil udarec že to, da sem postal kristjan, kaj šele, da sem se odločil postati duhovnik. Zavedal sem se, da je Božja ponudba veliko večja od tega, kar so mi ponujali domači. Starši so seveda imeli načrt za moje življenje, Bog pa je imel svojega. Zaradi osebne izkušnje sem si sam želel izpolniti Božjega. Prepoznal sem, da je ta pot, ki jo ima Bog zame, pot duhovništva.

Zakaj menite, da je ravno vas Gospod poklical na to pot?
To morate vprašati Njega. On kliče in želi, da se mu damo na razpolago. Konkretno bom vedel, ko bom prišel k Njemu, upam, da v nebesa. Sedaj vem samo to, da ima Bog vsakega rad. Tudi mene, kljub vsem mojim grehom. Poklical me je po imenu in jaz sem se odločil, da mu verjamem, da sem njegov ljubljeni sin. Prepoznal sem, da sem blagoslovljen s tem, da se ne gre samo zame, ampak tudi zato, da živimo za druge. To sem imel pred očmi.

Ste po odločitvi, da greste v bogoslovje povsem zamenjali okolje in prijatelje?
Z nekaterimi res nisem bil več kompatibilen. Eni so hodili ven v petek zvečer, jaz pa sem namesto tega odšel v cerkev. Nismo imeli več toliko skupnega, zato smo se počasi oddaljili. Drugi so mi celo sledili. Povabil sem jih in so se odzvali. Zanimivo je, da je eden izmed prijateljev, 10 let strastni kadilec, šel z mano v Medžugorje in od takrat naprej ni več kadil. Bil je ozdravljen.

Ker je beseda ravno o Medžugorju, kakšen odnos imata z Marijo …
Tisti trenutek, ko sem prvič šel v Medžugorje, mi je poslala zelo blizu. Takrat sem začel moliti rožni venec. Nekako mi je kot mamica in vedno govorim, da je bližnjica k Bogu. Potrebujem jo in ta njena skrb za nas otroke, da nas vedno vabi v svoja svetišča, me res razveseljuje. Opažam tudi, da ji kar dobro uspeva ta njena šola. J Na tak prijazen, nevsiljiv način nas vedno vabi in res sem hvaležen ter vesel, da nam odpira srca.

… in kako sta s Svetim Duhom?
Ne bi rad seciral, saj so Oče, Sin in Sveti Duh, ampak ga doživljam predvsem v tej polnosti življenja. Apostoli so bili, preden je prišel Sveti Duh, tako rekoč mrtvi, potem pa so kot kristjani nekako oživeli. Peter, kot motor Cerkve, je takrat prišel k sebi in tako tudi jaz. Papež Frančišek nas ves čas spominja, naj kličemo Svetega Duha in naj bo to naša prva molitev. Meni večkrat izprašuje vest, da ga po eni strani premalo kličem, po drugi strani pa ga kličem in vabim. Takrat takoj pride in je pripravljen pomagati. Tako se recimo večkrat začnejo tudi čudeži ozdravljenja.

Nam zaupate kakšen čudež ozdravljenja?
Spomnim se ženske, s katero sem govoril po telefonu. Omenila je, da jo boli zob. Vprašal sem jo, če lahko molim zanjo. Za tem je bila takoj ozdravljena.
Tukaj želim povedati, da ne bo kakšnih sprenevedanj, da ni vedno tako lahko. Če bi Sveti Duh vedno takoj ozdravljal, bi bili doktorji brez dela. Je pa vseeno fajn, ker vidim, da deluje in učinkuje.

Nam morda lahko razkrijete, katere posebne darove imate?
Očitno in verjetno dar ozdravljanja. To je ena stvar, kako Bog deluje preko mene. Nisem čudodelnik, da ljudje ne bodo slučajno narobe razumeli, da jaz ozdravljam. Jaz sem samo orodje v Njegovih rokah. Dajem se na razpolago. Preko takšnih ozdravljenj nam Bog daje priokus, kaj ima za nas v nebesih. V osnovi za nas želi, da smo zdravi, v polnosti pa bomo šele pri Njemu.

Večkrat slišimo, da so nekomu določeni trenutki (t. i. goreči grmi) zaznamovali življenje. Bi lahko morda našteli in na kratko opisali vaše?
Prvi je bil absolutno vabilo v cerkev in potem, da sem vztrajal v tej smeri. Takrat sem prebral eno dobro pričevalsko knjigo, ki me je zaznamovala. Vsekakor je omembe vredna skupina Jezusova straža. Zatem sem zelo težko čakal in močno hrepenel po prejemu krsta, s katerim sem prvič prejel Jezusa v svoje srce. Nekaj dni po krstu me je zaznamovalo tudi prvo romanje v Medžugorje, ki sem si ga tako želel. To je bila lepa odskočna deska. Omeniti moram tudi različne skupine, kot je na primer molitvena. Potem tudi Festival mladih v Medžugorju. Dosti takšnih stvari je bilo, ki bi jih lahko izpostavil.

Mogoče še kaj v zadnjih letih?
Seveda. Bratstvo duhovnikov, ki ga obiskujem redno, je eno takšnih. Tudi Evangelizatorji ljubezni, kjer me še vedno prevzema ta moč skupnosti. Potem prva povezava s Simonom, ki je takrat vodil skupino mladih duhovnikov. Bilo je zelo pomembno, da se povezujemo, gradimo skupaj, si pomagamo … Absolutno je bila močna tudi izkušnja Božje prenove v Halifaxu (Kanada), saj je vse, kar sedaj doživljamo v Pastoralni zvezi, bilo tam ključno tako zame kot za vse nas. Nenazadnje pa tudi to, da sem se sedaj znašel tukaj v Pastoralni zvezi Slovenj Gradec.

Pred kratkim smo praznovali 10. obletnico Pastoralne zveze. Kaj si želite zanjo in kako si jo predstavljate v naslednjih 10. letih?
Želim si, da bi se še bolj povezali in vsi prišli do izkušnje, da nas ima Bog rad. Rad bi, da bi šli na pot Alfe vsi, si dovolili in dopustili, da mogoče ima Bog kaj takega, česar še nismo doživeli. Pri meni je bilo tako, da dokler mu nisem dal priložnosti, ni mogel delovati. Kadarkoli bomo pripravljeni, nas On čaka. Zdaj pred kratkim, ko sem bil v Medžugorju, je nek gospod dejal, da je moral tvegati, da je dobil to izkušnjo z Bogom, ki jo ima. Star je 60 let. Ko je dal priložnost Gospodu, se ga je zelo dotaknil. Torej se je Bog zmožen dotakniti vseh, tako mladih kot starih, če mu le odpremo srce. Prenehati moramo z omejenostmi; moramo pa se mu predati. Želim si torej, da bi vsi dobili to izkušnjo in potem šli vsi skupaj naprej.

Najlepša hvala za iskrenost in še enkrat dobrodošli med nami.
Hvaležni smo za vas!

Klavdija