Da sem se tako poimenovala za ovco, mi najprej ni najbolj dišalo. Saj veš, kaj nekdo misli, če te označi za pripadnika ovčje črede. Ampak ko se prepustim Božji besedi in si dovolim biti Njegova ovca, v tej vlogi zaslutim, kako velika je dobrota tega dobrega pastirja, ko prisluhnem Njegovemu znanemu glasu:

»Ovce kličem po imenu, poznam svoje.« 

Dobri pastir pozna moje ime. Osebno kliče mene po imenu, kot me kličejo moji prijatelji in družina. Ko ga bom srečala iz oči v oči, ne bo najprej rekel: »Spomni me, kako ti je že ime.« Ampak me bo ob pozdravu poklical po imenu. In pozna več kot samo ime. Ve, kaj imam rada, kaj me razveseli in kaj me spravi v slabo voljo. Ve, kaj najraje jem in kaj mi gre na živce. Sploh mu ne rabim povedati, pa ve, kdaj se borim. In včasih, ko sama sebe presenetim in se spoznavam, me prešine misel: Kaj, če me On pozna bolje, kot se jaz sama?

»Moje ovce poznajo mene, poznajo moj glas.«

Poznam njegov glas? Včasih pa se tako zelo sprašujem, kaj pravi. Mu očitam, ker ga ne slišim, naj bo glasnejši, jasnejši, bolj direkten. Hecno, pravim mu, naj bo glasen, čeprav mi je znano, da Ga že Elija ni srečal v velikem in silnem viharju, ne v potresu, ne v ognju, ampak je bil glas rahlega šepeta” (prim. Kr 19, 11-13). Nekaj časa nazaj sem slišala še eno misel, ki mi namiguje, kje naj mu prisluhnem, ko je vseh glasov preveč. Pravi, da »je tišina jezik Boga, vse drugo je slab prevod«.

»Najemnik pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk.«

On pa je dobri pastir. In nas ovc ne pusti samih in ne zbeži. Dobri pastir ostane z mano tudi v stiski. Kadar sem v težkih situacijah in se počutim ogroženo, se zgodi, da se počutim bolj samo, kot običajno. Ja, kot majhna ovca proti lačnemu volku z ostrimi čekani. In vendar, dobri pastir je z mano, me ne zapusti. Rada bi se naučila zavedati se in opaziti, da nisem sama.

»Svoje življenje dam za ovce.«

In dobri pastir je pripravljen še več kot samo ostati z mano, ko pride volk. Pripravljen je dati svoje življenje zame. In ga je dal. Jaz, ovca, lahko veselo odskakljam po zelem travniku, ko njega, dobrega pastirja, ki je postal Jagnje, raztrga volk, ki bi moral raztrgati mene. Neskončno dober si, dobri pastir.

Res je lepo biti ovca, ko imam pastirja, ki mi na zelenih pašnikih daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah. In hvaležno naj dodam še: Gospod je moj pastir in zato mi prav nič ne manjka (prim. Ps 23).

In za konec še filmček s Facebook strani The Best Christian Memes, ki ponazarja, kako ovce (včasih) ravnamo, ko nam dobri pastir priskoči na pomoč … :)

Lea Zorman