Naš gost Janez Cigler Kralj je srečanje zaključil nekako takole: »Možje, mi v življenju ne smemo biti žrtev, temveč dar.« Pretrese te do kosti, ko pomisliš, da je to izrekel moški, ki se je mesece žrtvoval za domovino, celo za svet.

Oče, ki si je moral izboriti, da se je ob jutrih v službo lahko vozil z družino, da so lahko vsaj skupaj zmolili, izmenjali nekaj besed in mož, ki je ob večerih pridrvel domov, se poslovil od družine in se vrnil v službo. Reševati. Se darovati.

Gotovo niso v prazno izzvenele besede, da vsa ta moč in pogum ni izhajala iz njega. Že kot otrok, sicer iz ateistične družine, je začutil in slišal povabilo ter iz tega klica živi še danes. Nikoli se ni zares izgubil. Vedno pa je črpal iz skupnosti – od ministrantov, mladinske skupine, pevskih zborov, skavtov, bratstev, družinskih navez … Iz njegovih besed veje tudi neverjetno spoštovanje do duhovnikov. V ključnih trenutkih je vedno prejel milost, da je poprijel za delo ministra, predsedniškega kandidata in drugih na videz manjših »vlog«. Nikoli iz lastnih moči.

Pretreslo me je tudi zavedanje pomena svetega zakona. V njem čuti in spoznava podobo Svete Trojice. Močna misel, za katero se čuti, da jo z ženo živita. Iskreno pove, da brez te milosti kot zakonca verjetno ne bi preživela. Doda iskreno željo, da si želi, da bi si pari želeli izkusiti to milost in jo živeti.

Dogodek je bil bogat. Tudi s hrano in pripravljenim prostorom ter ustvarjenim vzdušjem od vhodnih vrat naprej. Hvala fantom iz Exodusa. Hvala tudi Janezu, pri katerem se močno čuti ljubezen do Koroške in tukajšnjih ljudi. Njegovo iskrenost so potrjevale tudi orošene oči, ki smo jih pri njem in pri sebi opazili in čutili tudi drugi možje. Odhajali smo opogumljeni. Nismo sami, ko se borimo v lastnih družinah, službah in okolici, kjer živimo. Krščanski možje bi morali biti stebri družbi in pravo olajšanje je, ko se zaveš, da se ne boriš sam. Bogu hvala!

Marko Kocuvan