Sveta Elizabeta, ki so si jo za zavetnico izbrale dobrodelne ustanove, med njimi Karitas in bolnice, pa tudi bolniške sestre, vdove, peki, begunci, brezdomci, reveži in berači, je vsekakor velika zgodovinska osebnost in velja za eno najpomembnejših žensk katoliške Cerkve. Njen življenjepis se bere kot napet srednjeveški roman.
Svetnica je v današnjem času še posebej aktualna, a se morda k njej vse premalo zatekamo. V svojem razmeroma kratkem življenju je izkusila neverjetno veliko. Rodila se je leta 1207 kralju Andreju II. in materi Gertrudi Andeški na območju današnje Slovaške (takrat Ogrske). Že kot majhna deklica je izražala naklonjenost ubogim in pomoči potrebnim. Kot le štiriletnica je bila oddana grofu Hermanu Turingijskemu, da bi jo vzgajali na knežjem dvoru za bodočo ženo njegovega sina Ludvika. Poročila se je stara komaj 14 let in že prvo leto po poroki povila prvega otroka. Tretjerojenca Elizabetin mož ni videl, saj je med križarskim pohodom za boleznijo umrl v Italiji. Tako je Elizabeta kot dvajsetletnica ovdovela.
Mnoga nasprotovanja niso zmanjšala njene gorečnosti
Moževa družina njeni verski gorečnosti, ponižnosti in skrbi za uboge še zdaleč ni bila naklonjena, Elizabeta pa ni bila pripravljena prevzeti razsipnih navad dvora. Znan je njen odgovor tašči, ki jo je okrcala, da se pri maši ne vede gosposko, ko si je snela krono in jo položila pred križ, rekoč: »Kako bi mogla jaz, uboga stvar, še naprej nositi krono zemeljskega dostojanstva, ko vidim svojega kralja Jezusa Kristusa kronanega s trnjem?« Vendar je njena pobožnost daleč presegla le to, kar se je dogajalo pred oltarjem. Med pričevanji njenih služabnic je zaslediti: »Ni zaužila jedi, če se prej ni prepričala, da prihajajo z moževe posesti in s pravično pridobljenih zemljišč. Medtem ko se je odrekala krivično pridobljenim dobrinam, se je trudila tudi za povračilo tistim, ki so prestali nasilje.«
Mož Ludvik: »Dokler ne proda gradu, sem čisto zadovoljen.«
Njen sicer kratek zakon je bil navkljub vsemu srečen in mož jo je pri njeni gorečnosti in dobrodelnosti zvesto podpiral. Celo njuna svatba ni bila grajsko razkošna, ampak je bil del namenjen lačnim in ubogim. S svojimi služabnicami je večkrat odšla z gradu v hiše revežev, jim nosila moko, kruh, meso in druga živila. Zaradi tega so jo zatožili njenemu možu, ki ga to ni obremenjevalo in je le odvrnil: »Dokler ne proda gradu, sem čisto zadovoljen.« Nekega dne, ko je nesla živeža ubogim, jo je na poti ustavil tast, ki jo je povprašal, kaj nosi v predpasniku. Da ji ne bi preprečili dobrodelnosti, je odgovorila, da nosi vrtnice. Ko ga je razgrnila, so se v njem bohotile cvetoče vrtnice, dasiravno je bila mrzla zima. Zato je sv. Elizabeta velikokrat upodobljena s krono ter cvetjem in kruhom v predpasniku ali košari.
Življenje za najbolj uboge
Po moževi smrti je zaradi neznosnega pritiska njegove družene Elizabeta z otroki zapustila dvor ter se odločila služiti ubogim in pomoči potrebnim. Kasneje je celo storila za današnji čas nekaj
nepojmljivega in skrb za svoje otroke prepustila drugim, sama pa življenje v celoti posvetila ubogim. Z odpravnino, ki jo je prejela po pokojnem možu, je zgradila bolnišnico, kjer se je vedno trudila opravljati najnižja in najtežja dela. Pod svoje okrilje je sprejemala bolnike, ki so jih drugod zavrnili, ter najbolj uboge, onemogle in zapuščene. Dejala je, da je od revežev prejemala posebno milost in ponižnost. Iz tega lahko razberemo mistično izkustvo, ki spominja na tisto, ki ga je doživel sv. Frančišek Asiški, ki je v svoji oporoki zatrdil, da se je tisto, kar so pri služenju gobavcem imeli za odvratno, njemu spremenilo v sladkost za dušo in telo.
»Instant« svetnica
Elizabeta je umrla je 17. novembra 1231, stara le 24 let. Takoj po njeni smrti so se na njenem grobu začeli dogajati čudeži, zato je bila že štiri leta po smrti razglašena za svetnico. Morda se premalo (ali sploh ne) zavedamo, da imamo v Slovenj Gradcu najstarejšo cerkev na svetu, posvečeno tej izjemni svetnici. Cerkev je na čast sv. Elizabeti 20 let po njeni smrti posvetil njen stric Bartold, ki je bil v tem času oglejski patriarh.
Lepo povabljeni k priprošnji sveti Elizabeti Ogrski za uspešen boj proti novemu koronavirusu, za hitro ozdravljenje obolelih ter lajšanje odhoda umirajočim.
Žiga Berložnik