Tomaž Smolčnik je mož, oče, učitelj ter vsestranski tehnični pomočnik v naši pastoralni zvezi. Skrbi za našo spletno stran in pomaga pri objavah na družbenih omrežjih. Tu in tam oblikuje grafično podobo za naše dogodke, ukvarja pa se tudi s tehničnim delom prispevkov v avdio in video obliki.

Tomažu ne manjka energije in optimizma. Živi polno, intenzivno, vendar vseeno deluje umirjeno. Rad potuje tako z družino kot s svojimi dijaki ter korak za korakom odkriva Božje dotike doma in na vseh koncih sveta.

V pastoralni zvezi na široko razpolaga s svojimi talenti in nam prihaja naproti s svojimi veščinami. Poleg vsega zgoraj naštetega prispeva svoj del tudi na glasbenem področju. Skratka, je človek mnogoterih darov.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Prihajam iz ljubeče družine, kjer sem kot srednji in edini fant izmed treh otrok bil deležen nekaj razvajanja, pa tudi ostre vzgoje. V osemdesetih (torej v času mojega otroštva) smo živeli precej vsakdanje življenje na vasi – oče in mama v službi, mi trije pa v varstvu pri babici skupaj z vsemi bratranci in sestričnami. Na kmetiji pri starih starših se je vedno kaj zanimivega dogajalo. Otroci smo se podili po seniku, na podstrešju lesarske delavnice, ob reki … Še zdaj se čudim, kako je lahko babica pazila na deset otrok, zraven pa še skuhala kosilo za vse nas in naše starše. Nepredstavljivo.

Krščanska vzgoja naše družine v tistem času je bila »klasična«, če jo sploh lahko tako poimenujem. Hoditi k verouku in k maši ter prejeti svete zakramente je bilo nekaj vsakdanjega in precej običajnega. Pač vsi s(m)o tako delali. Nedeljske maše z mamo in babico so bile stalnica, oče se nam je pridružil ob večjih praznikih, pa tudi kdaj, ko ga je mama uspela pravočasno zbuditi ali pa ko smo šli k maši v mesto (Slovenj Gradec), naša domača župnija je namreč Šmartno. Včasih sem se uspel izmuzniti, a je bila mama kar vztrajna.

Od maše v otroštvu in najstništvu nisem ravno dosti odnesel. Nedeljska maša je bila, vsaj po opazovanju sodeč, kot nekakšna modna pista za gospe, ki so vedno znova pokazale nova oblačila in frizure. Mislim, da farani (vsaj na zunaj) niso kazali globoke vere v našega Stvarnika. Veroučna vzgoja pa tudi ni bila lahka. Zelo smo trepetali, saj smo se vsi po vrsti bali takratnega župnika in njegovih strogih pristopov k poučevanju …

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Z Jezusom sva se že od nekdaj poznala, le da je on poznal mene malo bolj kot jaz njega. Bolj podrobno pa sva se začela spoznavati, ko sva se z ženo udeleževala Alfa srečanj. To so bila tista prva Alfa srečanja leta 2019, ko smo vsi v dvorani navdušeni spremljali zgodbe Jezusovega življenja, se o njih pogovarjali in spraševali življenjsko pomembna vprašanja. Po tem »ponovnem« vstopu v pravo »goreče« krščansko življenje se je zgodba začela sama odvijati. Takrat sva tudi aktivno vstopila ne samo v vero in molitev, pač pa tudi v našo skupnost, kjer lahko s svojimi talenti prispevava vsak svoj del.

Kdo je zate Jezus?

Vzornik, voditelj, poosebljena ljubezen. Tisti, h kateremu se lahko zatečem in vem, da mi zmeraj stoji ob strani. Moj Bog.

Tvoje mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

Božji dotiki na romanju z brati kapucini v Assisi, kamor sva se (takrat še s punco, zdajšnjo ženo) odpravila dvakrat. Prvič s prošnjo za zdravje in drugič v zahvalo za uslišane molitve. Tam naju je »asiški duh« popolnoma prevzel. Prvič sva izkusila Cerkev mladih, veselih in navdušenih kristjanov. Skupaj smo slavili Boga po asiških ulicah in cerkvah, spoznavali življenje svete Klare in Frančiška. Rodila so se pristna prijateljstva, za katera sva še danes hvaležna.

Ker sva želela, da bi tudi najina otroka doživela Assisi, smo se pred dvema letoma odpravili na romanje, ki nas je vse znova navdušilo. Otrokoma je bilo srednjeveško mesto zelo všeč, prav tako tudi ostali kraji v okolici, ki so povezani s Frančiškovim življenjem. Vsekakor pa se jima je najbolj vtisnil v spomin obisk cerkve, kjer je zdaj grobnica mladega bodočega svetnika, Carla Acutisa, svetnika v trenirki. :)

Kdaj si začutil svoje poslanstvo? Je bila odločitev za življenjsko pot enostavna, jasna ali je dolgo zorela?

Ob tem vprašanju se zamislim, kakšna oziroma kaj sploh je življenjska pot, tako na splošno. In kaj od tega, kar počnem, je moje poslanstvo. Je to služba, ki jo z veseljem opravljam, ali je to vzgoja otrok ali biti dober in ljubeč sopotnik svoji ženi? Moram priznati, da nisem imel strogo začrtane poklicne oziroma življenjske poti. Po srednji šoli in študiju si nisem ravno predstavljal, da bom počel to, kar delam zdaj. Niti v otroštvu nisem sanjal, da bi rad postal učitelj in da bi zaradi te želje vse moči usmeril v ta cilj. Kar nekako zgodilo se je. Po nekajletnem poučevanju sem se žal zaradi upada vpisa dijakov moral posloviti. Nadaljeval sem na delovnem mestu grafičnega oblikovalca v podjetju v Velenju, tako je moj hobi postal moja nova služba. Z leti je postalo delo, ki sicer zahteva veliko kreativnosti, preveč monotono, izzivov ni bilo. Tudi z vodstvom nismo našli skupnih interesov. Hvala Bogu za mojo ženo in uslišane molitve, za milosti, ki jih je izprosila, saj je vedela, da si želim ponovno poučevati. Tako se zdaj že četrto leto spet ukvarjam z najstniki v razredu. No, pa tudi doma, saj sta najina otroka ravno v takih letih.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Nimam najljubšega kraja, kjer se lahko povežem z Bogom. Pravzaprav ga lahko opazim marsikje in v marsikom. Priložnosti za Božjo bližino je kar nekaj; pogosto lahko govorim z njim, najsi bo v molitvi na poti v službo ali ob premišljevanju na sprehodu v naravi, ko se čudim Njegovim čudovitim stvaritvam.

Kadar z družino potujemo po svetu, takrat Božjo prisotnost in varstvo še bolj opažam. In vedno znova se zahvaljujem za vse majhne čudeže, ki nam jih tudi v oddaljenih krajih nameni. Kot recimo na enem izmed zadnjih potovanj na Tenerifih, ko smo se na poti do klifov spomnili, da potrebujemo kruh za naslednji dan, in se »slučajno« ustavili v majhni vasici, nevede parkirali na trgu blizu cerkve ter želeli na poti iz trgovine samo pokukati noter. Pa smo ujeli ravno začetek svete maše in z domačini tistega kraja doživeli eno najlepših maš v tujini. Španska pristnost, vera, izrazi ljubezni do Boga, pozdravi miru, gostoljubnost in radost … Še zdaj mi srce vztrepeta, ko se spomnim tistega trenutka. Seveda bi nekateri temu rekli naključja, mi pa vemo, da je to Božja volja. In kako lažje je živeti v prepričanju, da je On z nami, da nas varuje in ne bo dopustil, da se nam kaj hudega zgodi.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejetega? Si že našel svojega?

Pravzaprav se sprejetega počutim vsepovsod, kjer delujem, živim. Sploh v krogu ožje in širše družine. Lepo je, ko sem lahko takšen, kot sem. Pomembni so mi iskreni odnosi, prijaznost, pomoč drugim. Dobro in domače se počutim v naši pastoralni zvezi, kjer veliko projektov ustvarjamo skupaj, si pomagamo med sabo, se pogovarjamo, poslušamo ter poskušamo razumeti. Želimo videti širšo sliko, tesneje sodelovati, evangelizirati z zgledom. Vedno nam ne uspeva, a imamo dobre voditelje, take z vizijo. Vesel bi bil, če bi še ostali, ki nas opazujejo bolj od zunaj, vstopili in ponudili svoje talente za graditev močnejše in večje skupnosti.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Poleg vseh dežel in romarskih krajev, ki si jih še želim obiskati? :) Ne vem, če spada ravno v »vedro«, vendar si želim, da bi se z ženo skupaj starala, imela prijetno življenje ter da bi nekoč lahko do onemoglosti razvajala svoje vnuke, če jih bo Bog dal. Že dolgo moliva za dobre in ljubeče bodoče partnerje najinih otrok.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Marija je naša ljubeča priprošnjica. To sem spoznal šele na romanju v Medžugorje. Ta sveti kraj mi je poglobil zaupanje in utrdil vero v našo nebeško mater.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… odrešitev, mir, Božjo pomoč, Marijin zgled. Rožni venec smo od otroštva molili večinoma ob prazniku vseh svetih, zato mi je še danes dragocen, sploh v krogu širše družine. Zdaj ga sicer pogosteje molimo, pa vendar si želim, da bi si večkrat vzel čas zanj.

Tomaž, najlepša hvala za tvoj prispevek v našem mediju, ki ga tako srčno oblikuješ in skrbiš, da vse objave tečejo gladko. Naj te Gospod obilno blagoslavlja pri tvojem delu tako tukaj kot na vseh ostalih področjih življenja.

Andreja Lenart