V okviru adventnih druženj pod krovnim naslovom Upanja polno življenje smo se na drugem adventnem večeru družili z uršulinko s. Jano Rovtar. Spregovorila nam je o adventu, soočanju z negotovostjo, odnosih do soljudi in do Boga.
Bog ni sodnik ali policaj
S. Jana prihaja iz Selc. Rojena je bila v veliki družini kot najstarejša med štirimi otroki. Prvo pomembno preizkušnjo v svojem življenju je doživela kot najstnica v srednji šoli, ko se ji je zaradi slabih ocen sesul svet. Takrat je na duhovni vajah pri uršulinkah spoznala in doživela, da Bog ni sodnik ali policaj, ki bi gledal na naše napake in nas sodil, ampak si za nas želi, da bi bili srečni. Dokončno pa jo je Bog nagovoril pa evangeljskih besedah: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.«
Danes živi in dela v Izoli, zaposlena je v vzgojnem zavodu Planina oz. stanovanjski skupnosti Obala. Tam se srečuje z mladostniki, ki imajo za seboj težke zgodbe. Pravi, da ima to delo rada, ker ji ni vseeno za mlade. Največji izziv ji predstavlja, kako vzpostaviti zaupanje, zdržati, vztrajati, upati za njih, ko oni sami nimajo upanja. V odnosu z njimi se uči priznati svoje napake in ne obupati. In prav to mladostniki najbolj potrebujejo.
Ključni so odnosi
S. Jana se je v svojem redovnem življenju soočila tudi z boleznijo današnjega časa, z depresijo in izgorelostjo. Eno leto je preživela v komuni. Tam je spoznala, da jo je v bolezen vodilo postavljanje dela na prvo mesto, pa čeprav je bilo to plemenito delo za druge in skupnost. Pravi, da gre pot iz depresije skozi odnose in zdrav ritem. In tega je bila deležna v skupnosti Cenacolo, kjer se je ob natančno določenem urniku, nenehni navzočnosti »angela varuha«, vsakodnevni refleksiji in iskrenem pogovoru z drugimi člani skupnosti naučila povezati Božjo besedo z življenjem in odložiti masko.
Ob razmišljanju o adventu nas je spodbudila, naj ne zgolj sledimo tirnicam adventnih opravil. Vsak se mora iskreno vprašati, kaj mu bo v njegovih življenjskih okoliščinah pomagalo, da bo za božič v njem mir in pristnejša povezanost z Bogom. Vse askeze in zunanja opravila naj sledijo temu cilju, saj nam ravno utrujenost od opravljanja vsega, kar »mora biti«, velikokrat prepreči, da bi bili iskreno navzoči ob rojstvu Boga.
Tanja Jeseničnik
