Sproščenost, globina molitve, občutek pripadnosti in toplina prijateljstva so asociacije, ki nam jih prikliče misel na letošnje postne duhovne vaje na Razborju. Družinsko vzdušje, ki nas je obdajalo, je obrodilo sadove povezanosti, tako med nami kot z Bogom. V dobri družbi, z dobro hrano in pomenljivimi katehezami smo se prepustili in prevzel nas je Sveti Duh.
Prebirali smo Lukov evangelij in se med drugim poglobili v priliko o izgubljenem sinu. Spraševali smo se, komu smo bolj podobni. Prvemu sinu, ki je zapustil dom in pristal na čistem dnu (pasel je svinje), ali drugemu sinu, ki je ostal doma pri očetu. Drugi sin je vztrajal v veri, ampak mu je manjkalo zaupanja in ljubezni. Pa vi? V katerem sinu se prepoznate?
Bog je pripravljen odpustiti. Spoznali smo njegovo usmiljenje in prejeli zakrament svete spovedi. Na spoved smo se pripravili s katehezo. Vse odločitve imajo svoje posledice, kar smo še posebej poudarili. Misel, ki odmeva, je, da se moramo zavedati, da usmiljenje ni toleriranje. Hudi duh in greh sta tam, kjer je sveto. Bog prihaja, da ustavi greh.

V post vstopamo polni upanja (na vstajenje).
Tamara Mezga Hovnik in Maruša Vollmaier