Sproščenost, globina molitve, občutek pripadnosti in toplina prijateljstva so asociacije, ki nam jih prikliče misel na letošnje postne duhovne vaje na Razborju. Družinsko vzdušje, ki nas je obdajalo, je obrodilo sadove povezanosti, tako med nami kot z Bogom. V dobri družbi, z dobro hrano in pomenljivimi katehezami smo se prepustili in prevzel nas je Sveti Duh.
Petek se mi je zdel zelo zabaven in sproščen, kljub temu da nas je bilo malo. Večer smo preživeli s poslušanjem zanimive uvodne kateheze, z veliko smeha in zelo zanimivimi pogovori.
V petek sem bil zelo presenečen, ker nas je bilo samo kakšnih deset. Mislim pa, da je bilo kljub temu zakon. Najboljši petek do zdaj.
Prebirali smo Lukov evangelij in se med drugim poglobili v priliko o izgubljenem sinu. Spraševali smo se, komu smo bolj podobni. Prvemu sinu, ki je zapustil dom in pristal na čistem dnu (pasel je svinje), ali drugemu sinu, ki je ostal doma pri očetu. Drugi sin je vztrajal v veri, ampak mu je manjkalo zaupanja in ljubezni. Pa vi? V katerem sinu se prepoznate?
Od sobotnega dogajanja mi najbolj ostajajo delčki katehez, spoved, večerna molitev, maša in druženje po kosilu (igranje klavirja, kitare, petje). Same lepe stvari. Tak lep dan, poln.
Bog je pripravljen odpustiti. Spoznali smo njegovo usmiljenje in prejeli zakrament svete spovedi. Na spoved smo se pripravili s katehezo. Vse odločitve imajo svoje posledice, kar smo še posebej poudarili. Misel, ki odmeva, je, da se moramo zavedati, da usmiljenje ni toleriranje. Hudi duh in greh sta tam, kjer je sveto. Bog prihaja, da ustavi greh.
Tesnoba in val čustev, ki jih čutiš pred spovedjo in med pripravo nanjo, se po končani spovedi spremenita v olajšanje. Spovedi ne jemljem kot opravilo, jemljem jo bolj kot prioriteto, ki jo imam kot katoličanka. Bog nas ima vse enako rad in z odpuščanjem grehov mi zagotovi pristnejše življenje.
V post vstopamo polni upanja (na vstajenje).
Od celotnih duhovnih vaj mi najbolj ostaja kateheza župnika Simona, v kateri sem izvedel, da lahko skozi skušnjavo vidiš, kje si šibek, in to področje okrepiš. Poleg te in ostalih katehez pa mi ostajajo tudi vsa zabava, igre, petje, zelo zanimivi pogovori, izvrstna hrana in seveda zelo dobri prijatelji oz. druga družina. Te duhovne vaje so bile res ene boljših. Mislim, da lahko kar za vse rečem, da smo res uživali in imamo sedaj drugačen pogled na greh in skušnjavo.
Letošnje duhovne vaje so mi bile zelo fajn in mislim, da lahko to trdim za vse udeležence. Zanimivo mi je bilo, ker nas je bilo malo. V srcu pa mi za vedno ostaja kebab.
Tamara Mezga Hovnik in Maruša Vollmaier
