Jošt Jeseničnik je ustvarjalen mož in oče, ki ga poznamo kot prebivalca v naši PZŽ že od njegovega rojstva. Zagnan bivši skavt v našem občestvu služi kot bralec beril, delivec kruha in izredni delivec obhajila, doma pa kot varuh družine in mojster za marsikaj, od izdelave gugalnice do kitanja in montiranja vtičnic.
Z (zdaj) ženo sta v študentskih letih med drugim tudi odmisijonarila mesec dni na Madagaskarju, sedaj pa sta člana zakonske skupine. Kot družina so bili del družinske kateheze (RadŽivim verouka), srečujemo se na različnih RadŽivimih. Običajno ga vidimo nasmejanega in obdanega s svojimi. Njegova drža doslednosti, spodbujanja in pozornosti se dotakne vsakega, ki ga sreča. Je prijeten sogovornik in vedno pripravljen na akcijo.
Z nekaj moške skepse je privolil v ta intervju, ki pa bo gotovo odprl marsikatero obzorje vsem nam in nas spodbudil k dejanjem ljubezni do Boga in sočloveka v našem vsakdanu.
Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?
Izhajam iz primarne družine, kjer sta bila oče in mati verna ter celo presegla zgolj tradicionalistični pristop do vere, saj sta poleg rednih obiskov svete maše tudi redno sodelovala v zakonski skupini, obiskovala romarske kraja, molila z družino, brala verski tisk in knjige ter se udeleževala verskih dogodkov. Posledično smo tudi otroci živeli z vero in jo sprejeli kot del našega vsakdana. Versko življenje je tako vtisnilo lep pečat v moje srce in me že od ranih let vzpodbujalo k verskemu udejstvovanju. Cerkev sv. Elizabete v Slovenj Gradcu in župnišče sta tako hitro postala moj drugi dom, kjer smo se ministranti in mladi družili ter v občestvu živeli našo vero. Tam sem spoznal tudi svojo bodočo ženo.
Kako sta se z Jezusom spoznala?
Vera je bila prisotna v mojem življenju že od rojstva. Sprva sem kot otrok seveda vse doživljal precej preprosto in otroško. Po prvem svetem obhajilu pa me je zgled starejšega brata in sestre potegnil najprej v ministrantske vode in nato v skavtstvo. Služenje in aktivno sodelovanje pri sveti maši ter verskem dogajanju v župniji in tudi širše mi je pomagalo »odpreti uho«, da sem začel poslušati Božjo besedo. Ministriranje in obiskovanje svete maše tudi med tednom mi je dalo priložnost, da sem moral večkrat poslušati prebrano Božjo besedo in tudi razlago Božje besede, ki jo je v pridigi podal naš dolgoletni dušni pastir g. Peter Leskovar. Njegovo oznanjevanje Božje dobrote in usmiljenja, kar je kasneje poudarjal tudi papež Frančišek, ter zahvaljevanje za vse Božje blagoslove so v meni izoblikovali podobo Boga – Ljubečega Očeta, ki še danes oblikuje moja verska razmišljanja in doživljanje. Skavtska duhovnost in duhovnost drugih skupin (verouk, mladinska skupina, Vera in luč …) so mi pokazale dimenzijo naše vere, ki presega zgolj zidove cerkve in župnišča – živo Cerkev, ki živi za vse ljudi ter je del vsakdanjega življenja. Preko te podobe Boga sem in še vedno doživljam tudi Jezusa in Svetega Duha.
Kdo je zate Jezus?
Jezus Kristus, ki je Bog in vendar dovoli, da smo z Njim bratje in sestre, če se predamo Očetovi Ljubezni ter si želimo izpolnjevati Njegovo voljo ter poslušati Svetega Duha, ki je Božja vez z nami in nam omogoča »zoom« povezavo z Očetom, če le poslušamo Njegove nagovore ljubezni. Na pepelnično sredo poslušamo o tem, da smo prah in da se v prah povrnemo. Prav ta naša neznatnost pred Božjo veličino daje poseben pečat usmiljenja Jezusu Kristusu, našemu Odrešeniku, ki se je (čeprav je Božji sin) tako ponižal, da je iz nebes prišel v naš prah, da bi nam pokazal Boga – Ljubezen samo – in nas odrešil greha (prekinitve stika z Bogom Očetom) in smrti (večne odtujitve od Boga). Prevzema me ta Njegova ljubezen, saj je neskončno večja, kot če bi si jaz ali ti vzela čas in poskušala mravljo naučiti ljubezni. Njegova potrpežljivost z nami je res neskončna – kot je ljubezen pravega očeta do svojih otrok – ki se morda tudi razjezi, vendar nikoli ne zapusti svojih otrok.
Tvoje mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?
V mladosti je bilo toliko lepih doživetij, da zveni skoraj nehvaležno, če bi izpostavljal samo posamezno izmed njih. Zagotovo je potrebno reči, da so bili tako težki kot tudi prijetni trenutki, vendar pa pogled skozi čas in staranje poskrbi, da se lahko osredotočimo na trenutke, ki so nas dvigali in nam dajali rast v ljubezni. Iz mladosti mi nedvomno ostaja povezanost v občestvo ter prijateljski (če ne že skoraj družinski) odnosi, ki so se spletli med nami, ki smo v okolici cerkve podobno doživljali Boga ter življenje. Veselje ob igranju pravega in ročnega nogometa po sveti maši, ministrantske radoživosti, skavtske svete maše v naravi in skavtske dogodivščine, duhovne vaje, zgled vere naših duhovnikov … Vzeti življenje kot igro in svet kot igrišče, kot pravi Robert Baden-Powell.
Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutil poslanstvo, je bila enostavna, jasna ali je dolgo zorela?
Osebno ne doživljam, da bi se enkrat odločil za določeno pot in potem hodil vedno po njej. Odločil sem se, da želim v življenju slediti Božji usmeritvi, torej iz ljubezni delati dobro. Vse ostalo na življenjski poti pa so vsakodnevne odločitve in izbire. Vsak dan znova se moram odločiti, da bom aktivno sledil Božji ljubezni. Vsak dan znova moram izbrati prijaznost namesto sovražnosti do svojih bližnjih, sodelavcev … Vsak dan znova si želim prinašati krščansko veselje in ljubezen ljudem okoli sebe. Vsak dan znova se moram, kakor na pepelnico, odločiti, da bom »prah«, ki se preda Božji volji in tvori Božjo hišo ljubezni že tu na tem svetu, saj bom v nasprotnem primeru zgolj nadležen nebodigatreba, prah, ki smeti Božje stvarstvo. Šele življenjske izkušnje ter darovi Svetega Duha so mi dali malo globlji uvid v to, kaj sploh je moje/naše poslanstvo na tem svetu.
Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?
Zame je najljubši kraj, kjer čutim Božjo bližino, zagotovo znotraj domače cerkve sv. Elizabete v Slovenj Gradcu, saj je to kraj, kjer sem v tišini debelih zidov začel spoznavati Boga. Tu mi je najbolj domače. To ne pomeni, da je Bog zame zaprt v cerkev. Ravno nasprotno – Bog se od tu, kjer se lahko umirim in uglasim z Njim, širi v kakofonijo glasnega vsakdanjega sveta. Je vodnjak, kjer lahko zajamem živo vodo, da pogasim žejo »puščave« od tam zunaj. Podoba Boga kot Očeta ima za posledico tudi, da mora imeti Oče nekje svoj dom – ne zase, temveč za nas, Njegove otroke, da imamo kraj, kamor se lahko vrnemo in se pri njem umirimo (pesem pravi: »Vrnil se bom k Očetu, v tihi domači kraj«). To ni zanikanje dejstva, da je Bog stvarnik vsega in povsod navzoč, vendar tako kot naša slava Bogu ni potrebna, temveč je potrebna nam, da razumemo svojo identiteto in svoje mesto, tako je tudi za nas potreben Njegov »dom«, ki ni kar vsepovsod (ker potem ni nikjer) in ni samo nekje nedotakljivo daleč (tam daleč v nebesih). Ljudje smo fizična bitja in dokler smo na tem svetu, moramo svete stvari in kraj tudi fizično videti, vonjati in občutiti.
Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejetega? Si že našel svojega?
Osebno doživljam krščanstvo kot občestvo z Bogom in vsemi brati in sestrami, ki si želimo biti združeni z Bogom. Župnijo sem doživljal kot otipljivo občestvo prijateljev, ki skupaj v pomoči drug drugemu hodimo za Kristusom. Po zgledu Jezusa in njegovih učencev. Kljub temu, da je seveda naše krščansko občestvo tudi svetovno, mi je lokalno občestvo, torej tisti, s katerimi sem se redno srečeval »ob mizi kruha«, vedno pomenilo največ. Naša vera v Ljubezen je tako močna, da je človek preprosto ne more držati samo zase, ampak jo mora deliti. Če smo pravi izvir Božje milosti, živa voda kar kipi iz nas in se preliva na vse okoli nas. Občestvo je zame skupek takšnih izvirov. Včasih je pri meni prisotna suša in se napajam pri drugih, včasih pa je pri meni obilje Božje milosti in lahko zalivam ostale, ki občutijo sušo. V občestvu drug drugega podpiramo na skupni poti h Kristusu. In če sem vrsto let verjel, da je lahko naše občestvo predokus nebeškega občestva, sedaj vse bolj ugotavljam, da lahko naše resnično občestvo z Bogom in med nami dejansko že na tem svetu ustvari nebesa.
Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?
Želim si, da bi res imel življenje in da bi ga imel v izobilju. Seveda sanjam, da bi imel to ali ono, da bi naredil to ali ono … Vendar vse bolj ugotavljam, da takšne fiksirane sanje prepogosto prinesejo razočaranja, saj se stvari v fizičnem svetu le malokrat uresničijo tako, kot jih razvijemo v fantazijskem. Ob takšni fiksiranosti na fantazijske podobe pa lahko spregledamo morda tisočkrat lepše stvari, ki jih imamo na dlani. Otroški nasmeh, lepoto stvarstva, dobroto v očeh sočloveka, Božji dar odrešenja … Zamujam sedanji trenutek, če sem ves čas osredotočen zgolj na neko prihodnost, ki bo prišla ali pa tudi ne. Ne želim se odpovedati sanjam 😊, vendar si želim živeti in se Bogu zahvaljevati za vse, kar mi je že dano. Hkrati pa prositi za Božjo milost, da bi znal reči in sprejeti »toda ne moja volja, temveč Tvoja volja se zgodi«.
Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?
Marija je zame zgled Božje predanosti in naša priprošnjica pri Bogu. Ona, ki je postala posoda Božje ljubezni, ki je Boga pod srcem nosila, ga rodila in mu bila na Zemlji vse človeško življenje najbližje, ima pri Bogu zagotovo prav posebno mesto. Če je en dotik Jezusovega oblačila s strani verujoče žene le-to lahko ozdravil, koliko močnejši je stik verujoče Marije z utelešenim Bogom. Hkrati pa Marija toliko bolj razume naše tegobe, saj je živela med nami in nam je zgled, kako se lahko v vsakdanjem življenju v celoti predamo Božji volji (»zgodi se mi po tvoji besedi«).
Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …
… pripomoček za vzpostavitev direktne linije z Bogom. 😊 Ponavljanje svetih besed izklopi moje vsakdanje misli in odpravi šum, ki moti, da bi slišal nagovore Svetega Duha in Božjega načrta zame. Pomaga mi, da se uglasim na frekvenco, po kateri mi Bog sporoča, kje me potrebuje v tem trenutku. Meni pa daje možnost, da Bogu sporočim (ga prosim), kje bi si jaz želel, da bi On preko mene in drugih ljudi ter stvari deloval (nas blagoslovil).
Naj vas Gospod obilno blagoslovi ter razjasni svoj obraz nad vami in vam bo milostljiv. Vse dobro.
Jošt, hvala za tvojo pričevanje in pristno krščansko držo med nami. Naj bo tudi tvoje življenje obilno blagoslovljeno.
Andreja Lenart

