Ob prazniku vseh svetih (1. 11.) vsako leto praznujemo god vseh svetnikov – razglašenih in nerazglašenih, skratka vseh ljudi, ki so že v Božji slavi. Dan kasneje (2. 11.) pa se spominjamo vseh vernih rajnih – naših sorodnikov, prijateljev, znancev in sploh vseh, ki so se že poslovili s tega sveta. Tudi zanje upamo, da so že pri nebeškem Očetu v večnosti.

V hvaležnosti za vse milosti

Kljub temu da pogrešamo pokojne, to ni samo trenutek žalosti, temveč priložnost za ponovno zahvalo za njihova življenja in možnost, da se je milost njihovega življenja dotaknila tudi naših življenj. Obudimo lepe spomine in z odpuščajočimi očmi pogledamo tudi na trenutke, ki niso bili najlepši, saj so naši odnosi celota vseh trenutkov in ne zgolj nostalgičnost. Ne želimo iti nazaj. Hvaležni za to preteklost se veselimo milosti sedanjosti.

Tako miselno opremljeni se podamo na grobove, kjer nam je najpomembneje, da res srečamo vse še tukaj živeče in smo si blizu, nato pa to tuzemsko povezanost preko molitve, svete maše in obreda na pokopališču razširimo na vse, ki so že pri nebeškem Očetu, ter se tako povežemo v eno brezmejno družino oz. občestvo. To je naša »zoom« povezava s pokojnimi in druge nimamo – zgolj preko nebeškega Očeta in Svetega Duha si lahko ostanemo blizu, kljub prepadu smrti. Srečanje s tistimi, ki jih imamo res radi, pa naj bo v živo ali preko molitvene povezave, pa je vedno veselo in prinaša vsem sadove zadovoljstva in izpolnjenosti.

Noč čarovnic?

Seveda pa ne živimo izolirani od trenutnega sveta in kot kristjani ne moremo zgolj gledati stran, ko kapitalizem veselo in dobičkonosno namesto praznik vseh svetih promovira noč čarovnic. Kristjani moramo imeti dovolj darov Svetega Duha, da znamo tudi na ta poskus, ki je obnorel svet, vsebinsko odgovoriti.

»Noč čarovnic« v bistvu govori o duhovih, umrlih dušah, ki ne najdejo miru in so izgubljene ter ne morejo (ali niso pripravljene) iti v mir nebeškega kraljestva. To pa za kristjane ni nič novega, saj verujemo, da hudi duh resnično obstaja ter hodi po svetu v pogubo duš – že stoletja tudi prosimo svetega nadangela Mihaela za zaščito in varstvo prav pred hudimi duhovi. Sveto pismo nas na več mestih opozarja na prisotnost hudih duhov, Jezus jih celo večkrat fizično izžene iz človeških teles. Pri tem ne smemo zanemariti, da se hudi duh v večini primerov lahko v človeku naseli zgolj, če mu človek naredi mesto za naselitev ali pa je njegova duhovna posoda popolnoma prazna, tj. ni napolnjena s Svetim Duhom. Poistovetenje z »nočjo čarovnic« tako zgolj izkazuje dejstvo, da se ljudje niso poistovetili z dobrim (navdihi Svetega Duha), temveč raje sprejmejo »dela teme« in svoje korake usmerjajo po njih (prim. Rim 13,12).

Pripravljeni na svatbo

»Noč čarovnic« je tako lahko za kristjana pomemben opomnik, kaj se zgodi s človekom, če svoje življenje podari hudobnemu duhu in ne živi tako, da bi po smrti našel mir v Bogu. Kristus v Mt 22,13 ne govori zaman, naj si pred prihodom na svatbo (v nebeško kraljestvo) oblečemo svatovsko oblačilo (oblečemo Kristusa), saj drugače na svatbi ne bomo mogli biti in bomo vrženi ven, v najtemnejšo temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je bila v priliki to odločitev povabljenega na gostijo – svatovskega oblačila ni oblekel, čeprav je vedel, da brez njega ne bo mogel ostati na svatbi.

Tega pa gotovo ne želimo niti sebi niti svojim bližnjim, zato v Duhu svoje korake usmerjajmo tako, da ne bi postali »živi mrtveci«, torej živeči brezvezneži, katerih namen je zgolj počakati na fiziološko smrt – potem pa itak ni več nič. Če ne verujemo v posmrtno življenje, kar je temelj naše vere in bistvo, ki ga je učil Jezus Kristus, smo že danes »živi mrliči« ali »čarovnice«, in to ne samo en večer na leto, temveč 365 dni v letu.

Verujemo?

Pravi kristjani pa dejansko verujemo v vstajenje in (posmrtno) življenje ter verjamemo, da smo z vsemi pokojnimi (ki so tudi verovali v večno življenje) povezani v univerzalno večno občestvo.

Še več – mi verujemo, da so naši pokojni sveti ali pa vsaj na poti k svetosti. Nismo naivni, da bi mislili, da so pokojni v zemeljskem življenju delali samo dobro in niso grešili. Ne. Verujemo pa, da sta Božja ljubezen in usmiljenje večja od vsakršne teže greha, če smo le pripravljeni svoj pogled obrniti k nebeškemu Očetu, si resnično želimo priti k Njemu in sprejmemo njegovo neizmerno očetovsko usmiljenje (1 Jn3,19-21, Lk15,11-32).

Vendarle pa mnoge duše pred vstopom v sijaj nebeškega kraljestva čaka še očiščevanje v vicah. V nebesa jim lahko pomagamo tudi mi. Za tiste rajne, ki še niso dosegli nebes, torej v teh dneh posebej molimo in za njihovo zveličanje darujemo tudi odpustke. Zato smo vabljeni k obhajanju zakramentov (glej spodaj).

Ščit vseh svetih

V tem Duhu torej že dolgo imamo odgovor na »noč čarovnic«, saj imamo »ščit« vere in tudi »ščit« vseh svetih, ki nas imajo radi in so nas pripravljeni z Božjo pomočjo za vsako ceno braniti pred napadi hudih duhov. Ker smo ljudje predvsem vizualna bitja in so nam blizu simboli, lahko ob prazniku vseh svetih ta naš ščit tudi fizično izdelamo s podobami »vseh naših svetih« – svetnikov, ki se jim priporočamo, predvsem svojih krstnih zavetnikov, lahko tudi zavetnikov naših dragih rajnih. Ta naš živi ščit pa zdrži bistveno večji napad kot zgolj nekaj našemljenih kostumov in buč s svečami.

Praznik vseh svetih (z mimohodom »noči čarovnic«) je za kristjane tako lahko pomemben čas, ko poglobimo svojo vero in se še bolj povežemo v eno veliko Božjo družino, ki je varna pred napadi hudega duha.

Jošt Jeseničnik