Žan Onuk je del MladihA, tudi t. i. nosilec med animatorji. Letos je bil sovoditelj oratorija v naši pastoralni zvezi. Srečamo ga lahko na programih, kjer so vključeni animatorji (RadŽivim za otroke, mlade, družine, seminar za zakonce, oratorij …). Kjerkoli že, vedno bo na razpolago za mirno komunikacijo.

Brihten in dostopen možakar je po profesiji učitelj (kar si je od nekdaj želel postati), ki svoje znanje potrpežljivo širi med svoje učence. Deluje zadržano, vendar ko stopi v akcijo, je zelo razpoložljiv. Je tudi del našega uredništva in tehnična podpora na marsikaterem Pastirjevem dogodku.

Spregovoril nam je o svojih izkušnjah in pogledih na druženje v pastoralni zvezi in širše, o svojih hrepenenjih in svoji veri.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz verne družine, saj smo vedno radi skupaj zahajali v cerkev in sodelovali pri sveti maši. Živimo na samotni kmetiji na Selovcu nad Bukovsko vasjo. Moj dedek je bil 45 let župnijski ključar v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Šentjanžu pri Dravogradu, sedaj pa je njegovo delo prevzel moj oče Branko. Na otroštvo imam zelo lepe spomine, saj sem zelo rad pomagal svojemu dedku in sodeloval z ministriranjem. Imam še starejšo sestro Anjo, s katero pri svetih mašah redno bereva berila. Kot družina smo bili vselej zelo povezani, skupaj smo premagovali težave in se veselili ob lepih trenutkih.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Z Jezusom sem se postopno spoznaval sprva preko verouka, sodelovanja pri svetih mašah ter na župnijskih in družinskih romanjih (Svete Višarje, Brezje, Sveta gora …). Pred tremi leti sem ob koncu študija fizike in matematike in težkem slovesu od prijateljev, s katerimi sem preživljal študentska leta, potreboval nov krog prijateljev v domačem okolju. Pridružil sem se skupnosti MladiA, kjer sem preko duhovnih vaj, RadŽivimov, katehez za mlade, slavljenja in številnih drugih dejavnostih postopoma spoznaval Jezusa in gradil svojo vero bolj kot kadarkoli prej. Zelo sem hvaležen za vse lepe trenutke, ki jih z mladimi preživljamo skupaj.

Kdo je zate Jezus?

Jezus mi predstavlja upanje, ljubezen, predvsem pa je prijatelj, ki nas nikoli ne pusti na cedilu. Treba mu je le prisluhniti in se prepustiti.

Tvoje mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

Bilo jih je kar nekaj. :) Najbolj mi ostaja v spominu deževen petkov večer, ko me je mama peljala s tečaja angleščine, sedel sem na zadnjem sedežu. Na poti nazaj je morala iti še k dijaku na dom. Peljala sva se proti sveti Ani nad Pamečami in iskala pravi naslov. Ko sva se ustavila pri eni od hiš, sem v dežju izstopil iz avtomobila, ker sem mislil, da sva že prispela na cilj. Mama je ugotovila, da nisva pri pravi hiši in se odpeljala naprej (brez mene). V temni deževni noči sem ostal sredi ceste brez dežnika. Ker nisem vedel, kdaj bo mama ugotovila, da me ni v avtomobilu, sem v dežju peš nadaljeval pot po cesti naprej. Upal sem, da bo mama kmalu ugotovila, da me ni, in se vrnila. Do kože premočen in prestrašen sem jo nazadnje le dočakal … objokano in še bolj prestrašeno, kot sem bil jaz, saj tudi sama ni vedela, kje me je izgubila.

Kdaj si začutil svoje poslanstvo? Je bila odločitev za življenjsko pot enostavna, jasna ali je dolgo zorela?

Že v osnovni šoli je v meni zorela želja, da postanem učitelj, saj sem rad pomagal in predajal razlage svojim sošolcem, nisem pa še imel jasnega cilja, kateri predmet bi poučeval. Navdušila me je mama, ki je prav tako učiteljica. V gimnaziji sem se kljub nekoliko težjemu prehodu vedno bolj navduševal nad matematiko, ki je bila že v osnovni šoli moje močno področje. Veliko sem okleval med nekoliko lažjim dvopredmetnim študijem fizike in matematike na Pedagoški fakulteti in težjim študijem matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko. Odločil sem se za težjo varianto, saj sem želel poučevati na gimnaziji. Žal se je izkazalo, da sem izbral pretežko pot, zato sem se po enem letu prepisal na Pedagoško fakulteto, kjer zaradi dobre podlage nisem imel večjih težav. Poklic učitelja rad opravljam in ne predstavljam si, da bi opravljal kateri drug poklic.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj so Brezje, kamor se v zadnjih letih z družino redno odpravljamo na poletni dopust in zahajamo na okoliške vrhove. Tu se vsi umirimo, sprostimo, položimo svoje skrbi in težave pred Marijo in se kot družina še bolj povežemo. Sicer pa Božje dotike občutim predvsem na slavljenjih, najbolj mi ostaja slavljenje zadnji dan romanja v Medžugorju, kjer sem zares začutil povezanost z Njim in se mu prepustil.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto? Si že našel svojega?

Najbolj pomembno se mi zdi, da izhajam iz družine, kjer vlada sproščeno vzdušje, si zaupamo in delimo lepe in slabe trenutke. Iskreno sem zelo hvaležen za vse vrednote, ki sem jih iz družine ponesel naprej v življenje. Zelo sem hvaležen za skupnost MladiA v pastoralni zvezi, kjer ob številnih dejavnostih (duhovne vaje, slavljenja, RadŽivimi, srečanja LifeTeen …) in pogovorih pletemo medsebojne prijateljske vezi in vezi z Njim. Pred dvema letoma sem znotraj skupnosti MladiA vstopil med nosilce, kjer se počutim domače in sprejeto. V pastoralni zvezi vodim tudi malo občestvo, kjer raziskujemo skrivnosti naše vere in si ob iskrenih pogovorih vedno bolj zaupamo in postajamo povezani.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Imam veliko želja, najbolj pa hrepenim po tem, da bi spoznal osebo, s katero bi si lahko ustvaril svojo družino. Predvsem si želim tudi, da bi znal prisluhniti Njemu in še naprej gradil na tej povezanosti.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Z Marijo čutim močno povezanost, saj predstavlja zatočišče za moje težave, skrbi in stiske. Zelo rad zahajam na romanja v Marijina svetišča, predvsem na Brezje, kjer vedno znova občutim mir in njeno varstvo ter ji zaupam svoje težave in stiske.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… molitev upanja in tolažbe. V otroštvu sem bolj slabo razumel pomen te molitve, sedaj pa ga nekoliko pogosteje vzamem v roke, predvsem na romarskih ali kakšnih drugih poteh. Še vedno pa mi predstavlja izziv, da bi ga večkrat vzel v roke, ko molim sam.

Žan, hvala za tvojo pripravljenost, da si z nami delil svojo zgodbo.

Andreja Lenart