Globoko smo že v postnem času, ko ima človek priložnost, da se malo ustavi in vsaj za trenutek pobegne vsakodnevni rutini in gneči. Družinski RadŽivim je ena izmed takšnih čudovitih priložnosti. Z družino ga redno obiskujemo že od začetka, vsako leto skupaj preživimo čudovit, sproščen vikend, ki pa ni samo to, ampak je tudi poglabljanje naše osebne vere. Tako smo letos poglabljali in razpletali skrivnost svete evharistije.
Sveta evharistija je zavita v skrivnostno tančico, pravzaprav mi jo je težko razumeti, če nanjo gledam kot delaven človek z željo po uspehu in materialnem razvoju. Pa je res tako? Imam prekrasno ženo in štiri čudovite otroke, zdrave in radožive. Že samo misel, da bi kateri izmed njih lahko zbolel ali bi se mu kaj zgodilo, spremeni moje razpoloženje in moj fokus. Takoj bi storil vse, da bi ga zaščitil, boril bi se zanj kot lev, prioritetne lestvice bi se popolnoma spremenile.
Ob ogledu filma La vita e bella (sl. Življenje je lepo) so se mi odprle oči. Gvido, njegov sin Jozue, star nekje 4–5 let, in njegova žena so pristali v koncentracijskem taborišču. Oče Gvido je v prvi vrsti za sina in ženo naredil vse, da bi ju rešil. Njegov način reševanja ni bil načrt za pobeg, ampak je sinu življenje v taborišču predstavil kot igro. Kljub nadčloveškim naporom je za sina zbiral zadnje atome moči, da ga je tolažil, bodril in mu vlival poguma, nenazadnje je zanj daroval svoje življenje. Vsega tega človek brez Ljubezni, tiste pristne, ko objameš otroka, ženo, tiste, ki poboža, hrani, polni z veseljem in mirom, ne bi zmogel.
In prav v tem Gvidovem zgledu se mi je odprl nov pogled na evharistijo. Večkrat sem se zamislil, kako bi se sam počutil, če bi stal pod križem, ko so križali Jezusa. Verjetno bi jokal in se spraševal, zakaj je tega treba, bilo bi me strah in bi skušal zbežati. Ampak tu sem začutil, da Bog želi tako kot Gvido, poln Ljubezni, tiste pristne, tiste, ki poboža, hrani, polni z veseljem in mirom, da se igramo igro. Da ob njegovem darovanju življenja ne čutimo strahu, ne skušamo pobegniti, ampak smo veseli, se čutimo ljubljene. Kljub vsakodnevnim tegobam, ki to potem več niso, se želimo igrati, in to zares igrati z veseljem in radostjo, ki jo igra prinaša, in si zaslužiti glavno nagrado – to je večno življenje.
Hvala župniku Simonu in ekipi, vsem vam pa želim, da bi začutili, kako zelo nas ima Bog rad, da se želi igrati z nami in umreti za nas.
Klemen Mumelj
