Marko Drevenšek je z letošnjim avgustom pričel službovanje v PZŽ Slovenj Gradec. Rad je del večje duhovniške družine. Rad gre v naravo, kjer včasih vrtnari, kolesari ali debatira na popotniških poteh. Ima posebno žilico za small talke (kratke klepete) in nagovarjanje ljudi, kar pridno unovčuje med mladimi, skavti in tudi odraslimi, recimo v Alfa malih občestvih. Svojo duhovniško pot je začel s posvečenjem leta 2006, bil kaplan na Prevaljah in dolga leta župnik na Muti, zdaj pa je tudi naš. Pravijo, da je trenutno najboljši farovški master chef. :)
Iz kakšne družine izhajaš, kje so tvoje korenine?
Izhajam iz delavske družine, imam eno sestro, poročeno, in dva nečaka. Moje korenine segajo od južne meje, en dedek je Haložan, do severne meje, ena bica je iz župnije Brezno, ostala dva pa sta vmes. :) Živel pa sem na sredi Dravskega polja, na Brunšviku, zato sem »prunčvajgar«. :)
Kako sta se z Jezusom spoznala? Kdo je zate Jezus?
Imam občutek, da to spoznavanje še vedno ni zaključeno, ker mi vedno razodene kaj novega o sebi. Prvi spomini sežejo v otroštvo, ko sem ob babici začutil veselje ob molitvi, pa ob sveti maši. Potem pa v času odraščanja, srednje šole, ko sem bil prvič na duhovnih vajah, to je bilo zame izjemno duhovno odkritje.
Sicer pa je Jezus zame Odrešenik. Čudovita mi je misel, da Bog privošči človeku srečo, ne samo v večnosti, ampak že tukaj na zemlji, v tem življenju. Velikokrat sem izkušal to Njegovo razsežnost.
Tvoje mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?
Že prej sem omenjal duhovne vaje, mogoče izpostavim tiste pri osemnajstih letih v Assisiju.
Odločitev za življenjsko pot: kdaj si začutil poslanstvo, je bila odločitev enostavna, jasna ali je dolgo zorela?
Veselje do duhovništva sem začutil že zelo zgodaj, nekje na sredini osnovne šole. Zato mi je bilo tako logično, da grem po končani osnovni šoli v malo semenišče. Na prvi pogled se je zdelo vse jasno, a se je tudi moja poklicanost morala prečistiti preko frustrirajočih srednješolskih dvomov o obstoju Boga; pa kasneje v bogoslovju, ko so se pojavile simpatije in naenkrat nisem več vedel, ali me Bog kliče v družinsko ali duhovniško življenje. Takrat sem ga prvič živo prosil za to, da mi pokaže pravo pot. Odgovor je bil več kot očiten.
Od kdaj sta s Svetim Duhom na »ti«? Kaj ti predstavlja?
Od malega sem vedel, da obstaja. Nekaj malega sem slišal o njem ob birmi, a ga nisem resno jemal. Prvič pa sem se močno srečal z njim na prvi Alfi. Od takratnega odkritja se mi je dosti bolj domače obračati nanj, se izročati. Dojel sem, da človeka ne pusti na cedilu v nobeni situaciji. Ene situacije sem včasih skušal vleči naprej in sam razrešiti, zdaj pa vidim … dati mu v roke in On to uredi. Prižge luč in ko se stvari izpeljejo, prav vidim Njegovo delo. To ni človeško delo, ampak je v ozadju ena mogočna Oseba.
Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?
V hišni kapeli v župnišču in v naravi.
Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejetega? Si že našel svojega?
Bratovščina Eksodus, naša hišna in duhovniška skupnost … pa še kaj bi se našlo.
Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?
Zelo si želim, da bi bilo moje duhovništvo rodovitno, da bi se po mojem »da« še komu odprla vrata do Jezusa. No ja, se pa najdejo tudi kakšne manj pobožne. :) Včasih sem sanjal, da bi skočil na bungee jumpingu, pa me je minilo.
Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?
Prvič sem jo začutil, ko sem romal v Medžugorje. Tja sem šel kot totalni skeptik, nazaj pa povsem navdušen nad Njeno bližino. V tem trenutku se počutim kot trmast otrok, ki še čaka, da Mama pove kaj več o sebi.
Nadaljuj poved: Rožni venec mi predstavlja …
… vrata do Boga, ki jih z lahkoto odpreš.
Andreja Lenart