HVALEŽNOST OZDRAVLJA PORABNIŠTVA

Živimo v družbi, ki je porabniško naravnana. Družba, ki nas sili k vedenju: vzamem – uporabim – zavržem. V središču hiper porabnika je iskanje užitka. Tega želi dobiti takoj in v celoti, različna oglasna sporočila pa nas v tem še spodbujajo: »Privošči si. Kdaj, če ne zdaj?«. V kupljenem predmetu takšna oseba uživa, potem se ga znebi. Takšna porabniška logika posameznika slabi, da vse teže prenaša prikrajšanost, ko neke želje ne more zadovoljiti takoj. Rezultat pretiranega porabništva je tudi to, da se navadi na užitek in potrebuje vse močnejše spodbude, da doseže enak učinek. Skoraj tako kot pri odvisnosti in zato lahko rezultira tudi v zasvojenosti z nakupovanjem. Bolj ko se posameznik posveča lastnemu užitku, bolj se ta izmika in ga hromi. Ne zagotavlja sreče, temveč jo celo preprečuje.

Za pravo veselje je potreben preobrat, spreobrnjenje. Iz porabniške logike je treba presedlati na logiko daru in vstopiti v logiko hvaležnosti.

Ohranjanje hvaležnosti zapolnjuje našo notranjo praznino, ki je vir zasvojenosti. Ob hvaležnosti se zavemo, da imamo že zdaj veliko. Omogoča nam, da v svoji notranjosti občutimo, kakšno srečo imamo, in v nas spodbudi občutek izpolnjenosti. Odpira nas zahvaljevanju za vse ljudi, od katerih smo bili deležni teh darov. Ob ohranjanju hvaležnosti vstopamo v dinamiko daru. Ta je zapisana v jedru človeškosti. Človek je namreč ustvarjen, da daje in da se daje. In kakšna je logika daru, ki nas odpira hvaležnosti? Je tridobna, kot valček:

1. sprejmi dar (dar zase) – sprejmi
2. Usvoji ta dar (dar sebi) – okušaj
3. Daruj (dar sebe) – zahvali se

Človek ni izvir, to je Bog. Prav tako pa tudi nisem preprost žleb, po katerem bi tisto, kar prejemam od zgoraj, samo potočilo navzdol. Vsak izmed nas je skleda, vodnjak, ki se napaja iz vira, dano sprejema, usvaja in z odvečno vodo namaka vse pod seboj.

Bog je edini, ki lahko poteši hrepenenje našega srca. Ohranjanje hvaležnosti pa Mu na stežaj odpira vrata. Občutki notranje praznine in tesnobe so znamenje naše ranljivosti in omejenosti, hkrati pa tudi znamenje pomanjkanja smisla v življenju. Vsak človek je ustvarjen od Boga in za Boga. Sled tega je hrepenenje po neskončnem, ki ga je Bog položil v srce vsakega človeka. Bivanjska praznota, če jo občutimo, je torej klic, naj življenje in srce odpremo Bogu. Porabništvo je pristop odvračanja pozornosti: namesto, da bi se soočili s hrepenenjem po neskončnem in nelagodjem, ki ga to poraja, ga skušamo na vsak način prikriti, da bi nanj pozabili. Končni odgovor se skriva v tem, da sprejmemo troedinega Boga. In hvaležnost nam pri tem pomaga.