HVALEŽNOST ZASE

»Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen.« (Ps 139, 14)

Te čudovite besede marsikomu ne gredo zlahka z jezika. Včasih smo prepričani prav o nasprotnem: »Nikakršno darilo nisem. Čista zguba sem. Saj sploh nimam nobenih darov. Za nič nisem!« Kako zgrešeno je takšno razmišljanje!

V Svetem pismu lahko beremo prav nasprotno. Ko Bog ustvarja svet, Sveto pismo vsakokrat izpostavi: »Bog je videl, da je dobro.« Ko pa ustvari moža in ženo, zapiše: »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« (1 Mz 1,31). Govori tudi o tem, kako dragoceni smo v njegovih očeh: »Drag si v mojih očeh, spoštovan in te ljubim […] Ne boj se, saj sem jaz s teboj.« (Iz 43,4-5).

Nujno potrebno se moramo naučiti hvaležnosti zase. Pogosto pa zgolj nihamo med dvema skrajnostima – včasih se precenjujemo in na druge gledamo zviška, prepričani, da smo boljši od njih. Včasih pa se podcenjujemo, kar vodi v zmanjševanje lastne vrednosti, v razvrednotenje samih sebe. Naučimo se gledati sebe takšne, kakršni smo – ustvarjeni smo po Božji podobnosti ter hkrati ubogi in grešni. In takšne se imejmo radi.

Tako podcenjevanje samega sebe kot tudi napuh sta veliki oviri za prejemanje (za to, da se pustimo ljubiti) in za dajanje (za to, da ljubezen vračamo). Resnično držijo pridigarjeve besede: »Do koga bo dober, kdor je do sebe hudoben? […] Ni slabšega kakor tisti, ki še sebi ne privošči, to je plačilo za njegovo zlobo.« (Sir 14,5-6)

Naučimo se ljubiti same sebe, da bomo znali prejemati in dajati. Ljubezen do sebe in hvaležnost zase sta predpogoj za to, da lahko zares ljubimo druge. »Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Gal 5,14). To, da zmoremo občudovati, kar smo – seveda ob sprejemanju svoje omejenosti in krhkosti, je velika milost!

In kaj je tisto, kar nas odvrača od tega, da bi bili hvaležni zase? Primerjanje. To me vodi bodisi v napuh, bodisi v globoko žalost, ker usmerja našo pozornost na vse tisto, česar nimam. A Bog nas je ustvaril kot enkratna bitja in noče, da bi skušali biti kakor drugi. Nenehno ponavljanje omalovažujočih besed. Tudi to nam preprečuje, da bi bili hvaležni zase. Svojega duha hranimo z besedami, kakor bi udrihali po sebi: »Joj, kako sem neumna!«, »Saj res ničesar ne znam!«, »Nihče me nima rad.«, »Nikoli mi ne bo uspelo.«, »Takšna pač sem.« Katere uničujoče besede najpogosteje uporabljaš ti? Preženi jih iz svojega besednjaka! Zavedaj se, da takšne besede nikoli ne prihajajo od Boga.

In kaj naj storim, da bom rastla v hvaležnosti zase? Namesto obsojanja blagoslavljam. »Božja ljubljenka sem!«, »Dragocena sem v Očetovih očeh.«, »Božji otrok sem!«, »Bog me blagoslavlja.«, »Polno darov imam.«, »Bog si me je želel.«, »Bog me varuje.« Sprejemam brezpogojno ljubezen, s katero nas Bog ljubi. To je najmogočnejše in najtemeljitejše zdravilo: Bog nas ljubi z večno ljubeznijo. »Dobri pastir kliče vsako od svojih ovac in jo kliče po imenu.« (Jn 10, 1-15). Božja ljubezen je brezpogojna: vsak od nas je ljubljen zaradi tega, kar je – ne zaradi tega, kar počne.

Kako še lahko rastem v hvaležnosti zase? Prepoznavam in se redno spominjam vseh znamenj Božje ljubezni v svojem življenju. Naučim pa se lahko tudi pobirati sadove svojih dejanj ter se veseliti nad izbojevanimi zmagami. To, da nekaj trenutkov okušamo veselje ob uspešno opravljenem delu ali dejanju ljubezni do bližnjega, je izkaz naše poštenosti – in ne oholosti. Lahko si čestitamo in zahvalimo Bogu: »Hvala, Gospod, da si mi dal moči, da sem lahko vztrajala; s tvojo pomočjo sem se lahko nečesa naučila.«