Kajti moje misli niso vaše misli in moje poti niso vaše poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi.
(Iz 55,8-9)
ETAPA 07
HVALEŽNOST V PREIZKUŠNJAH
DOŽIVLJANJE HVALEŽNOSTI V ČASU PREIZKUŠENJ
Ali lahko tudi med preizkušnjo doživljamo hvaležnost? Sliši se pohujšljivo in vendar je morda prav to najsilovitejši vidik hvaležnosti.
Tudi v času zla in trpljenja ohranimo zavedanje, da nam Bog nikoli ne pošilja ničesar slabega, ker je dobrota sama. Bog je Ljubezen. Bog v svojem delovanju uporabi vse… tudi slabo. Bog ne uporablja le pozitivnih dogodkov, da nam pripomore k rasti, pač pa “njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu” (Rim 8, 28). Če ljubimo Boga, odpiramo srce delovanju njegove milosti, ki omogoča, da nam vse pripomore k dobremu, tako pozitivni kot negativni dogodki in celo naš greh. V svoji vsemogočnosti lahko Bog tudi iz slabega potegne nekaj dobrega. To se najočitneje pokaže v križu. Najhujši greh človeštva, umor ljubljenega Sina, je Bog spremenil v največji blagoslov za nas: v Odrešenje in večno življenje.
Knjiga Čudež hvaležnosti izpostavlja štiri naravnanosti, ki nam pomagajo doživljati hvaležnost tudi v času preizkušenj.
1. Razumi, da Bog uporablja sredstva, na katera ti še pomisliš ne.
Bog vse, kar nas doleti – tudi preizkušnje, uporablja, da nas usmerja k večnemu življenju. Lahko se nam kaj zdi težavno, nerazumljivo ali nekaj slabega, pa vendar je v nebeški logiki rodovitno. To imenujemo Božja previdnost. Seveda to le stežka razumemo, saj ne vidimo celotne verige vzročnih povezav. Vendar smisla negativnega dogodka najpogosteje ne dojamemo, večino časa ne vidimo in ne razumemo. Razumeli ga bomo v nebesih. To je trenutek vere v temni noči, trenutek zaupanja vsemu navkljub.
2. Ko si potrt/a, se spominjaj blagoslovljenih trenutkov
V življenju vsi doživljamo trenutke tolažbe in potrtosti. V stanju tolažbe smo, kadar nam notranji vzgib daje polet, v nas povečuje upanje, nam prinaša mir, veselje, zaupanje, ljubezen. Nasprotno pa doživljamo potrtost, kadar smo zbegani, v temi, vznemirjeni in v skušnjavah, ko se duša čuti lena, žalostna in kakor ločena od svojega Stvarnika. Lahko smo sami vzrok za potrtost svoje duše, če smo malomarni, leni in mlačni v duhovnem življenju. Vendar do teh nihanj prihaja tudi brez naše odgovornosti. Podobno kakor obstajajo letni časi v naravi, obstajajo tudi v duši: tolažba je kakor poletje, potrtost kakor zima. Zima je čas ukoreninjanja, klitja, delovanja v globino. Sušno obdobje nas tudi ohranja ponižne. Sveti Ignacij priporoča, naj se v času potrtosti spominjamo vsega, kar nam Gospod daje, in vseh razlogov za zahvaljevanje.
3. Zaupaj, da ti vse pripomore k dobremu
Preizkušnje same po sebi niso darilo. Vendar se v preizkušnjah skrivajo darila, saj je v njih navzoča Božja milost. Gre za to, da uresničujemo vero, da nam je vse, kar se nam zgodi, v prid: prijetni in neprijetni dogodki, zdravje in bolezen, bogastvo in revščina, uspehi in porazi. Bog vse uporabi v naše dobro. Tako lahko napredujemo v popolnem zaupanju, saj je Bog vedno z nami.
4. Sprejmi rodovitnost križa
V življenju obstajajo križi. To je dejstvo. Temu se ne moremo izogniti, saj zemeljsko življenje ni raj. Jezus nam ne govori: »Kdor je moj učenec, ne bo več trpel.« Govori nam: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (Mt 16,24). Tako kakor Jezusov križ, so tudi naši križi za nas kraj smrti. Pogosto se nam zdijo nepremagljivi. Vendar je Jezus za nas prišel premagat križ. Objel je križ in ga iz znamenja smrti za nas spremenil v znamenje življenja. Jezus vir smrti spreminja v vir življenja. To je govorica križa. V njej vsi postajamo zmožni premagati križ.
Od zavračanja, jeze in nerazumevanja križa je velik korak do sprejemanja in ljubezni do križa – korak, ki našim križem daje veliko rodovitnost. Nihče ga ne more storiti namesto nas. Človeško gledano je sprejemanje križa nekaj norega; vendar je to edini način, da naši križi postanejo rodovitni.
Nikoli ne pozabimo, da nam Bog naklanja milost primerno preizkušnjam, da jih vzdržimo in prenašamo. Vedno nam naklanja zadostno milost, da živimo in preživimo sedanji trenutek. To je zelo tolažilno. Sprejemanje križa nam omogoča, da ga živimo z Jezusom; tako lahko postane vir življenja in vstajenja za nas in za številne druge ljudi.
BOŽJA NAVZOČNOST V TRENUTKIH PREIZKUŠENJ
Preberite to dobro znano meditacijo (brazilska pesem):
Neke noči sem imel sanje. Sanjal sem, da hodim po peščeni plaži skupaj z Gospodom. Na nebu so se drug za drugim prikazovali prizori iz mojega življenja. Ozrl sem se nazaj in videl, da so bile v vsakem obdobju mojega življenja v pesku dvoje sledi: ene so bile moje, druge pa Gospodove. Tako sva hodila, dokler se pred menoj niso odvrteli vsi dnevi mojega življenja. Tedaj sem se ustavil in se ozrl nazaj. Opazil sem, da so bile na nekaterih mestih, prav ob najtežjih dnevih mojega življenja, ob dnevih največje stiske, najhujših strahov in najsilnejših bolečin, sledi stopinj samo ene.
Vprašal sem: »Gospod … rekel si, da boš ob meni vse dni mojega življenja in sprejel sem, da bom živel s teboj. Zdaj pa prav ob najhujših dnevih vidim samo eno sled korakov. Ne morem razumeti, kako si me lahko pustil samega, prav ko sem te najbolj potreboval.«
In Gospod je odgovoril: »Sin moj, zame si neprecenljiv! Ljubim te! Nikdar te ne bi zapustil, tudi za trenutek ne! Ob dnevi, ko si v pesku videl eno samo sled, ob dnevih preizkušenj in trpljenja … sem te nosil.«
Prikličite si v spomin trenutke preizkušenj v svojem življenju. Tudi če ste se morda kdaj počutili zapuščene (kaj ni tudi Jezus na križu rekel: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«), vas Gospod ni zapustil. Vedno je bil z vami.
Prosite Boga za milost, da bi v težavnih trenutkih prepoznali znamenja njegove navzočnosti ob sebi. Pomislite, kako vam je Gospod v teh preizkušnjah pomagal. Vam je naklonil svojo tolažbo? Svojo moč? Prijatelje, ki so vam stali ob strani? Besedo, ki ste je bili deležni? Upanje? Občutite hvaležnost za Gospoda in se mu zahvalite, da vas je v preizkušnjah podpiral.
Gospod Jezus,
danes ti izročam največje križe svojega življenja.
Vem, da hudobija tega sveta ne prihaja od tebe,
ampak je svet ranjen zaradi greha.
Vem, da zaradi hudobije
vse stvarstvo ječi v porodnih bolečinah.
Znova bi ti rad povedal, da verujem, da si dober.
Hvala za tvojo dobroto.
Prosim te, odženi vsako misel,
da bi me lahko ti kaznoval
ali mi pošiljal preizkušnje.
Vem, da me nikoli ne zapustiš;
Vem, da so trenutki preizkušenj
tudi milostni trenutki;
Vem, da je tvoja milost primerna preizkušnji,
da mi boš vselej pomagal
prenašati in vzdržati križ.
Hvala, da si v preizkušnjah ob meni.
Hvala, ker me v preizkušnjah učiš.
Hvala, ker moje kraje smrti spreminjaš v življenja.
Hvala za rodovitnost, ki jo daješ mojemu križu.
Zdaj pa te prosim: nakloni mi milost,
da bom sprejemal svoje križe,
da ti bom do konca zaupal,
saj bdiš nad menoj in nad vsakim od nas.
Amen.
Vsebina, ki jo prebirate na tej spletni strani, je na voljo tudi v avdio obliki na podcastu Glas pastirja.